Med palmovimi vejami

S Tomažem sva se za cvetni vikend na hitro odpravila v Rim. Poleg "uradnih" dolžnosti v naši generalni hiši sva nekaterim našim sobratom dostavila vse pripomočke za bolj slovensko obhajanje velike noči. Seveda pa sva preostali čas izkoristila tudi za pohajkovanje po večnem mestu in še kaj.
Takoj po prihodu sva se "oglasila" v Vatikanu pri kolegu, ki naju je mimo dolgo dolge vrste na trgu sv. Petra preko Vatikanskih vrtov "spravil" v cerkev sv. Petra, da sva si jo lahko še isti dan ogledala ter se povzpela na njeno kupolo.
Manjkal ni niti obisk pri sestrah na Auxiliumu, kjer sem poleg slovenskih sester pozdravil tudi s. Didi iz Angole. Po obisku na Pisani pa sva predčasno prispela v katakombe, kjer naju je gostil sobrat Lojze. Čeprav malček utrujena, na pot sva se namreč odpravila ob pol štirih zjutraj, sva z veseljem "stolkla" še Tomaževe dobrote in tako kar imenitno zaključila dan.
Naslednji dan je potekal v spoznavanju Rima in njenih znamenitosti. Že zjutraj naju je izkušeni in z znanjem nabrušeni Lojze kot VIP gosta posebej peljal na ogled katakomb. Kot prava romarja sva se napotila na obisk Laterana in Marije Snežne, nato pa sva "obdelala" stari Rim. Tomaž je še posebej občudoval temperamentne Rimljane pri vožnji. Tudi sam sem z zanimanjem sledil razpletu, ko se je jezni voznik na sredi štiripasovne ceste obrnil in zdirjal za voznikom, ki ga je pred tem "oviral" pri zavijanju. Seveda ni šlo brez kričanja, mahanja z rokami in žuganja. Ko ga je pri semaforju dohitel, mu je ponovno zapel vse levite, ki jih Rimljani premorejo, nato pa sta se oba meni nič tebi nič odpeljala vsak v svojo smer ...
Po ogledu koloseja in bazlike sv. Pavla sva se vrnila v katakombe (pa ne v rove, temveč k salezijancem!) in po večerji smo opravili še en krog do Vatikana - Roma by night.
Cvetno nedeljo pa sva preživela na trgu sv. Petra med tisoči in tisoči romarjev. Taka množica navdušencev te seveda nehote potegne v tok dogajanja. Še psebej pa sva bila ponosna, da sva bila na tem svetem kraju in ob papežu prav ta čas, ko je sveti oče dal dovoljenje za razglasitev za blaženega Lojzeta Grozdeta. Menda je bil prav Tomaž prvi in edini Šentrupertčan, kjer je Grozde pokopan, ob tem času na tem kraju!
Ker naju je čakala še pot nazaj, sva jo po maši takoj ucvrla med množico do avta in se preko Gran Sassa (oz. bolje pod njim) podala na jadransko obalo ter se ob njej vračala domov. Če se je Tomaž ob prihodu otepal rimske vožnje z avtomobilom, je ob koncu začel prav uživati v takem načinu vožnje ... Kot ob prihodu sva tudi sedaj zgubila nekaj časa tudi v zastojih zaradi nesreče na avtocesti, a z vsemi vtisi tudi to ni bilo težko.

Večno mesto kljub vsem pomislekom vsakokrat pusti močne sledi. Če pa imaš tam še prave prijatelje, ki te sprejemejo odprtih rok, potem se res ni težko podati na pot. Hvala vsem, ker se kljub preizkušnjam obnašajo manj "zapeto" in znajo na tak način približati Boga tudi nam, ki smo bolj trdi in manj dojemljivi ... sicer pa, kmalu, arrivederci Roma!