Najlepši obisk
Tudi danes smo se na pot odpravili zgodaj. Ob 5.30 zajtrk, nato pa slovo od Calula. Dolga pot se je nadaljevala v Dondo, kjer smo se ustavili v salezijanskem centru in imeli drugi zajtrk.
A najlepše presenečenje nas je šele čakalo. S. Branca nas je povabila k staršem na kosilo! To je res velika čast in tudi močna izkušnja. Viana je prakrično predmestje Luande in med barakarskimi naselji smo se le težko prebili v bližino hiške staršev. V svoji skromni, če ne že kar revni hiški sta nas pričakala bolna mati in sestra s. Brance in nas pogostili, da smo ostali braz besed. Nekaj stolov, malo besed in veliko občudovanje so bile glavne stvari, ki so mi ostale. S. Branca je seveda "zamesila" funži, na sploh pa je bila miza kljub revščini bogato obložena s kar precej omakami in tudi meso ni manjkalo ... A človek vseeno ostane brez besed ob vsej tej prijaznosti in spoznanju, kako se ljudje tukaj trudijo, da preživijo. Zato tudi apetit ni bil velik ...
Po kosilu je prišel tudi oče, ki je bil pri zdravnikih na pregledih, saj je tudi sam bolan. In gostoljubje se je ponovilo tudi z njegove strani. Ob slovesu nas je pospremil vse do džipa.
Pozno popoldne smo prispeli v Cacuaco, kjer je potekalo molitveno srečanje v pripravi na jutrišnji praznik večnih zaobljub. Seveda sem ta čas izkoristil tudi za spanje, saj se je utrujenost od dvodnevne vožnje že krepko poznala ...
A najlepše presenečenje nas je šele čakalo. S. Branca nas je povabila k staršem na kosilo! To je res velika čast in tudi močna izkušnja. Viana je prakrično predmestje Luande in med barakarskimi naselji smo se le težko prebili v bližino hiške staršev. V svoji skromni, če ne že kar revni hiški sta nas pričakala bolna mati in sestra s. Brance in nas pogostili, da smo ostali braz besed. Nekaj stolov, malo besed in veliko občudovanje so bile glavne stvari, ki so mi ostale. S. Branca je seveda "zamesila" funži, na sploh pa je bila miza kljub revščini bogato obložena s kar precej omakami in tudi meso ni manjkalo ... A človek vseeno ostane brez besed ob vsej tej prijaznosti in spoznanju, kako se ljudje tukaj trudijo, da preživijo. Zato tudi apetit ni bil velik ...
Po kosilu je prišel tudi oče, ki je bil pri zdravnikih na pregledih, saj je tudi sam bolan. In gostoljubje se je ponovilo tudi z njegove strani. Ob slovesu nas je pospremil vse do džipa.
Pozno popoldne smo prispeli v Cacuaco, kjer je potekalo molitveno srečanje v pripravi na jutrišnji praznik večnih zaobljub. Seveda sem ta čas izkoristil tudi za spanje, saj se je utrujenost od dvodnevne vožnje že krepko poznala ...
Komentarji
Objavite komentar