Bratski shod ali Sedi, odlično 5!

Svobodni gremo naprej.
To niso sanje, ker ne bomo več sami.
Enotni gremo naprej,
roke podajmo si, ves svet bo z nami.
Ničesar več se ne bojmo,
slovensko pesem zapojmo ... za nas
Evropa 92.

Leta 1990 je Toto Cutugno zmagal za Italijo na Evroviziji v Zagrebu s pesmijo Insieme, kjer je sodelovala tudi slovenska skupina Pepel in kri. Leta 1992 je dejansko zaživela Evropska unija in začela delovati. In v teh prelomnih letih se je v želimeljskih klopeh kalilo 5 mladih nadebudnežev različnih pogledov, mišljenj, idej, obnašanj in pameti. Janez K., Marko² K. in S. ter Peter² K. in P.
Mnogo let je že preteklo od tistega časa, ko smo orali novo ledino na področju želimeljskih sprememb, pa so nas vsi zatirali, češ kako se petelinimo, a nazadnje smo preživeli kot edina generacija, ki je dejansko prva zaključila Gimnazijo Želimlje, čeprav jo je začela v Srednji verski šoli Želimlje. In postali smo ena redkih generacij, ki smo ostali močno povezani, vsi postali in ostali salezijanci, še vedno nadebudneži različnih pogledov, mišljenj, idej, obnašanj in pameti, le da prihaja "naša" ura.
In kot se spodobi, se vsako leto dobimo, ne glede na vreme, inšpektorialno situacijo ali cerkvene zadeve. Tudi letos smo zvesto donegovali datum, ki smo ga določili že ob lanskem srečanju in izbrali nov datum za prihodnje leto. A ker je pomembna sedanjost, smo jo preživeli intenzivno.
Prvi popoldan je minil v aktivnem sodelovanju in izvajanju piknika v prelepih vinskih goricah pri salezijanarci, kjer smo odklopili vsakdanje pehanje in ribanje v prostoru in času. Prijetno sonce je švigalo izza temnih oblakov in nas grelo, temni oblaki pa so nam dajali senco ravno ob pravem času. Med aklimatizacijo nismo veliko govorili, a zato veliko novega odkrili. Med drugim tudi utemeljili rek, da so mladi odraz družbe, potem velja tudi, da je naša generacija odraz inšpektorije. Kakor so ta stari naučili mlade, tako tudi mi dojemamo salezijansko stvar, kot jo pač vidimo in slišimo od ta starih salezijancev.
Drugi dan smo začeli zgodaj s sveto mašo, nato pa se podali na pot proti Budimpešti. Da smo ostali zvesti salezijanski tradiciji, smo med potjo tudi molili in prepevali, še več pa se ukvarjali z Cecilijo, kakor ji pravim oz. Micko na splošno. Večinoma smo se držali odličnega načrta, ki ga je pripravil Peter K. in si ogledali centra mest Budima in Pešte. Nekako se nismo mogli načuditi, koliko porok imajo Madžari: v katerokoli cerkev smo hoteli zaviti, povsod so nas prijazno odslovili, da je trenutno zaprta zaradi porok. Tako smo pri Matjaževi cerkvi lahko opazovali prihod svatov in ko smo naredili krog, še slikanje ženina in neveste na pragu cerkve, ki je bila še vedno zaprta. Spustili smo se do Donave in med potjo občudovali kalvinistično cerkev, ki so jo napolnjevali - zadnji svatje, ki so skoraj zamujali poroko. Stolnica sv. Štefana v Pešti je bila zaprta zaradi poročnega obreda, zato smo se podali po ulicah, upajoč, da se vrnemo na odprta vrata. Po ogledu največje sinagoge v Evropi in druge največje na svetu, smo se vrnili do stolnice in ujeli sprevod mladoporočencev, ki sta odhajala iz cerkve, se ustavila v preddverju ter sprejemala čestitke in poljube dolge vrste svatov na veselje ali jezo nepregledne množice turistov, ki so z vsemi mogočimi pogledi in sredstvi buljili v tiste objeme in kuševanja, še bolj pa v notranjost cerkve, kdaj bo sprevod svatov končan.
A ker smo trmasto vztrajali, smo dočakali odprtje stolnice in nje ogled ...
Zgodnjedopoldansko sonce v Budimu nam je poživilo srce, poznopopoldanski dež nas ni motil v Pešti, da si ne bi v miru ogledali vsega načrtovanega. Ob vrnitvi smo imeli še dovolj časa, da smo se sprehodili do Blatnega jezera in občudovali premožne Madžare s svojimi jadrnicami in vilami. Če smo kosili v elitnem Budimu po za nas dosegljivem turističnem meniju (beri: malo in nepikantno), smo ob blatnojezerski čardi zadovoljni odšli od mize, saj je bila hrana dobra in okusna (razen zažganega žilavega biftka, ribe, polne kosti in preslanega krompirja ...) Veseli in Bogu hvaležni smo se vrnili v domovino ob spoznanju nekaterih novih besed, kot je to že vsem znani bankomat ali sérekêš, šofer ali négrempêš, najboljša in najznamenitejša beseda, ki nam nikakor ni šla iz glave, pa je naziv za manekenko, sicer japonskega izvora: takúrahíra.
Nedeljski binkoštni dopoldan smo po zapovedih Cerkve počivali v slavljenju Svetega Duha in obujanju spominov na leto 1992. Z zanimanjem smo si ogledovali risbe in pesmice, ki so se ohranile iz tistega časa, posvečene našim takratnim profesorjem, ko smo naredili razstavo po želimeljskih hodnikih. Ob kakšni okrogli obletnici bi jo morali ponoviti ...
Da se je od nekaterih tako "osovražena" veržejska skupnost zelo potrudila in nam stregla, pa ne zaradi našega člana, ki živi v njej, pa ni treba posebej poudarjati. To izpričujejo dejanja, ne besede ...