V Črni Gori

Končno sem spet v Črni Gori. Po predolgem času sem si le vzel čas in samodejno odpotoval k salezijancem v Podgorico. Dolga hrvaška avtocesta, okusni čevapćići v Sarajevu z Jelen pivom ter masivne zasnežene črne gore ob Pivskem jezeru so dvigale navdušenje.
Delavni salezijanci so komaj imeli čas za dobrodošlico, ki je sicer nisem iskal, saj sem že navajen tukajšnjega ritma življenja. Pevske vaje in športni večer s Slovenci v Podgorici sta napolnili včerajšnji večer.
Tajnik Marjan, vedno nasmejan pristni Črnogorac, mi je že prinesel polnilec za mobitel, ki sem ga bil pozabil doma. A ne navadnega. Sedaj lahko polnim aparatek, zraven pa še priklopim slušalke in poslušam glasbo. Priznam, da nisem vedel, da obstajajo tudi taki polnilci. V "uradnem" paketu ga ni bilo ...
Črna Gora vedno znova preseneča. Podgorica se razvija v moderno zahodno mesto, nastajajo nove in nove široke ulice, moderni poslovno-stanovanjski objekti, predvsem pa sije toplo sonce in vabi, da cvetje že odcveta ...
Dopoldanska pavza je potekala v prenovljenih prostorih mladinskega centra. Polega ravnatelja Vikija, župnika Janeza, Marjana in nove tajnice nista manjkala niti Anton in Tina. Ne vem, kakšen je bil razlog, a Anton je v dobrodošlico takoj ponudil pivo, Marjan cigareto. Prvo sem sprejel, drugo odklonil. Zgovoril sem se na zdravje :).
Ob srkanju piva in močne crnogorske kafe sem zvedel, kaj se je zgodilo na današnji dan pred letom dni. Tedaj so namreč tatovi oropali salezijansko skupnost in Center za vzgojo in izobraževanje Don Bosko, ki domuje pri salezijancih. Janez je ob dveh ponoči poklical Marjana in ga seznanil s tem dejstvom. Revež Marjan je na pol v snu hitel razmišljati (kar se Črnogorcu nikakor ne poda), kako je lahko do tega prišlo. Tatovi so gotovo prišli skozi cerkev. Janez je hited dodajati, da so odnesli denar iz šolske kase. Tedaj se je Marjan spomnil, da ga ni odnesel na banko. In hitel računati, kako bo vse to povrnil. Seveda Janez ni pozabil povedati, da je policija že na kraju zločina in raziskuje primer. Marjan se je še bolj zgrozil, saj je pozabil zapreti okno v pisarni, ki je bilo priprto. Torej ni bilo težav ... Tudi ko je Janez hitel pripovedovati, kaj vse še manjka in da je prvi april, Marjan ni mogel vsega dojeti! Ob treh ponoči je klical ravnatelja Vikija, a ga ni doklical. Gotovo je pri policajih ...
Zjutraj je točen kot ura prišel v službo. Ves iz sebe je planil v pisarno, pogledal okno, ki je bilo še vedno priprto, potegnil za kljuko sefa, ki pa se ni hotel odpreti. Planil je k Viktorju, poskušal odpreti njegove predale, pa ni šlo. Viktor ga je le začudeno gledal, češ, saj se mu je vendar zmešalo. A Marjan je hotel izvedeti vse o ropu, policajih, o možnostih povračila škode ... A Viktor je le debelo gledal ... dokler ni prišel Janez in voščil prvi april! In šele zdaj je Marjanu potegnilo ...
Tudi leto kasneje smo se smejali kot nori, saj se taka potegavščina res ne zgodi vsak dan.
Preden je tale zapis nastal, sem se spopadel tudi s "švasanimi" črkami: Пријавите се са Google налогом.
To je tako kot Capajebo. Ne, nič ne govorim grdo, le Sarajevo sem napisal v švasanih ...