Po črnogorsko ...

Podgorica. Mesto v polnem razcvetu. Črnogorci pač ne "šparajo". Novi poslovno-stanovanjski objekti, novi bulivarji, nove četrti rastejo kot gobe po dežju. Moderno mesto, polno življenja, je dobilo nov Ruski most, samo za pešce. Od Milleniuma, ki ima poleg voznih površin tudi široke pločnike, je oddaljen le nekaj deset metrov, a kaj zato ... Kako prijetno se je ob večerih sprehoditi po centru mesta, ki je zaprt za promet, a poln ljudi, poln življenja. Sredi tedna je nemogoče dobiti prazen prostor v kafani ...
Že Marjan (šefe pisarne Centra za odgoj i obrazovanje Don Bosco) je pripovedoval, da ni pravice na na svetu. Evropa je brezcarinska unija, Črna Gora tega nima. Ni pravice. Po Evropi potujemo brez vizumov, Črna Gora jih potrebuje. Ni pravice. V Evropi je zavladala recesija. V Črni Gori so vedno bili v recesiji, torej nič novega. Ni pravice. Vsi živijo mirno, veselo in zadovoljno.
Da zapišem še boljše govorance, ki so se dogajale pri kosilu. Čistilka Tina in hišnik Anto prodajata kravo. Sestra Bernardina je vsa navdušena predlagala, da bi salezijanci kupili to kravo, saj je v okolici dovolj trave, kjer bi se pasla. Kaj pa tortice? To ni problem, saj jih rabimo za gnojenje vrta, odgovori na pomisleke salezijancev s. Bernardina. In kava je molznica, daje po 15 litrov mleka ... kdo jo bo pa molzel? Bomo že, saj mleko je za otroke najboljša hrana. A potem moramo pa še otroke naredit, se je glasilo vprašanje dotičnih ...
Da se tukaj vse spreminja, dokazuje tudi novost v salezijanskem mladinskem centru. Poleg žoge, brcanja, tekanja in vse v zvezi s tem se mladi obiskovalci navdušujejo tudi nad glasbo. Ja, pomlad zahteva svoje.
Tokrat se predstavljata Ljindon ob bobnih in Stefan pri kitari. Ja, "luknja" v Centru je pokala od nabijanja, ki sta ga mladca izvajala. Saj ni bil pomemben končni izdelek, občudovanja vredno je bilo navdušenje, ihta in sila po udarjanju in izvabljanju najrazličnejših kombinacij zvokov. Pa še ponosna sta bila, da sta imela poslušalca (ki se na to sicer ne spozna preveč:)
Da ne bo kdo mislil, da v Podgorici le zabušavam, naj še dodam, da smo uspešno postavili mini razstavo o našem misijonskem prostovoljstvu v Angoli, da sem začel pridno obdelovati knjižno gradivo, predvsem sem se spopadel s cirilico, pri albanščini se bom poskusil jutri, da sva z Vikijem naredila krog do Meduna z njegovim jeklenim konjičkom, kjer sem bil tako navdušen, da sem pozabil fotkat in da smo večer zaključili z zanimivima gostima z Dunaja, ki promovirata črnogorsko kulturo v Avstriji. Starejši par potuje s starim kombijem po Črni Gori, zbira umetniška dela in vzpostavlja kontakte ter prireja uspešne predstavitve po Avstriji ... Pri teh letih bi lahko uživala nekje v eksotičnih krajih, a žarita ob pripovedovanju načrtov in obiskov po tem, od krvi in prepirov izmučenem Balkanu, ki mu hočeta pomagati. Da ne bo kdo mislil, da sta to dva hipija. Ne, osebna prijatelja Mila Đukanovića, Valentina Inzka, avstrijskega kanclerja, če komu ta imena kaj pomenijo ...