Kako riba ve, kdo jo je?

Pester in zanimiv petek se izteka. Dogajalo se je toliko stvari, da komaj dohajam.
Na hitro: angolska "razstava" se bohoti pri cerkvenem vhodu. Ne boste verjeli, a podgoriški salezijanci (don Nosh Gjolaj) imajo pravo etnološko zbirko. Ko si na meji med slovansko, ilirsko in albansko kulturo, se je vanjo najbolje vreči. Razložim še kasneje, zakaj ... V tej zbirki se nahajajo celo nekateri predmeti iz keltskega obdobja!
Uspel sem videti na lastne oči pravo umetniško poslastico, neke vrste ikono Jezusovega srca, katere okvir je spleten iz tankih srebrnih žic, avreola prav tako, le da so srebrne žice pozlačene ...
Danes se je začela tudi vizitacija barskega nadškofa magr. Zefa Gashija v župniji. Ker je bil petek, so bile za kosilo ribe, ki jih ne maram. Sem pa zato zvedel, kako ribe vseeno vedo, kdo jih je. Namreč, če zapalavajo v vinu, pomeni, da jih je pohrustal človek, če pa izplavajo v vodi, jih je pojedel pes ...
Da ne pozabim še ene zelo zanimive postne pokore: tukajšnja skupnost se ob sredah in petkih posti ob oljkah in kruhu! Za tistega, ki oljk nima rad, bo bolj težko. A tukajšnje oljke so domače, tiste tanke, podolgovate, namočene v lastnem olju in kaj hitro iz kupčka oljk nastane kupček koščič ... Požirek črnega Vranca ob tem pa te ponese v sama kulinarična nebesa. Tudi oljke vedo, kdo jih je ...
Ko sem že spet pri raznih receptih, sem izvedel, kako "obogatiti" naše industrijske oljke iz kozarca ... a bom prej poskusil, preden izdam.
Da ne bi kdo mislil, da ne počnem nič drugega! Danes sem uspel urediti preko 100 knjig, tudi tiskalnikov trak po štirih (4) letih mirovanja še dobro tiska, tako da je bilo prav prijetno. Je pa res, da se nisem spopadal s cirilico, za albanščino pa imam na srečo župnika Janeza čez hodnik, da ga kaj vprašam ...
Prišel je večer in z njim srečanje animatorjev z nadškofom in nato še ena poslastica. Pravzaprav dve. Najprej sem spoznal najlepši animatorki, nato pa prisostvoval pri vajah tukajšnjega banda, ki ga spretno vodi Vinko. Včerajšnjima ustvarjalcema Stefanu in Ljindonu so se pridružili še nekateri in tako res ni bilo dolgčas. Sploh malega Elvisa je bas kitara skoraj nosila, a se je vseeno primerljivo kosal z ostalimi. Ko pa je v roke vzel še inštrument, podoben tamburici, je sploh raztural ... le ob koncu si je šel prste hladit pod vodo. Pravi užitek, ko so nabijali pristni albanski melos, pomešan z modetnimi zvoki bobnov in basa. Kako človek ne bi sprejel njihovega ritma, ko ga s takim veseljem posredujejo ...