Učenca na poti v Kotor

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v črnogorsko mesto, ki se imenuje Kotor in je precej 10 kilometrov oddaljen od Podgorice. Dež je lil, a v avtu sta se pogovarjala o vsem tem, kar se je zgodilo. A nista bila sama. Med potjo preko Cetinja in Njegošev se jima je v pogovoru pridružil tudi Nosh. Njune oči pa so bile zastrte, da nista prav veliko vedela o bogati zgodovini okoliških krajev, o spopadih med Turki in Črnogorci, med razmerji med Avstro-ogrsko državo in ruskimi vplivi na črnogorskem območju.
Rekel jima je: »O kakšnih rečeh razmišljata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Marko, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec med salezijanci, ki ne ve, da še nisem potoval po teh krajih, a ravno danes je vse megleno in se nič ne vidi?« Viktor je dejal: »Kako lep razgled se razlega na celoten zaliv Kotorja. Cesta je ovinkasta in se strmo spušča v več kot 28 zavojih vse do morja. Kako mogočno je šele mestno jedro s stolnico sv. Tripuna in njegovo utrdbo nad mestom! Trdnjava, večkrat obdana z obrambnim zidom je bila takorekoč neosvojljiva. In čeprav izgleda, da je prislonjena v planinski breg, je za njo pravi pravcati kanjon, tako da je popolnoma samostojna na ozkem vrhu.«
In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali zgodovinarji! Mar ni bilo potrebno, da je Kotor stal in obstal v svojo slavo?« Tedaj je začel z vladarico Teuto in vsemi vladarji ter jima razlagal, kar je napisano o tem v vseh starih listinah.
Medtem so se približali mestu, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre osvojit vso mestno jedro in celo samo trdnjavo. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti lakota naju daje in tudi dež lahko spet pade.« A sonce je močno svetilo, oblaki so se razkadili in ni se ganil ter spravil obadva preko mestnega jedra, stolnice sv. Tripuna vse do vrha utrdbe, ki je niso mogli niti Turki osvojiti. Vodil ju je skozi mnoga vrata obrambnih zidov vse do vstopa v predpekel in skozi samo steno utrdbe nazaj v labirintno nedrje mogočne trdnjave.
Po povratku je sédel z njima za mizo, vzel ribo, se razveselil, ker je bila sveža in z veseljem zagrizel vanjo. Tedaj so se jima odprle oči in tudi sama sta si naročila sebi primerno okrepčilo. On pa še ni izginil izpred njiju. In rekli so drug drugemu: »Zakaj ne bi obkrožili vso Boko Korotsko in si ogledali njene znamenitosti?«
Še tisto uro so vstali, se zapeljali do Perasta, dalje do trajekta in se po drugi strani vrnili do Kotorja. Občudovali so silna gradbena dela v črnogorskem Primorju vse tja do Petrovaca in se preko hribov in mimo Skadarskega jezera vrnili v Podgorico ter našli sestro Leonoro in tistega, ki ga sicer ni bilo doma.
Govorili so, da je bil to resnično čudovit dan. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako je nekaterim lahko žal, da niso bili z njima, ki sta se od njega naučila toliko novega in zabavnega.
P.S. Vsaka povezava s svetopisemskim tekstom o Poti v Emavs je zgolj naključna in nikakor ne zamenjuje njegovega pomena, temveč spodbuja, da si ga preberete ...





Komentarji

  1. Ostala brez besed... Talent da se reče :-). Me veseli, da te poznam.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zakaj že? Vseeno hvala, kontra!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci