Z Beauty v štririh slikah

1. slika: Galop v pšenico
Peterica se je s svojim tovorom odpravila na nove postulovščine. Desin Aldo s Tonijem, Tara s Klemenom, Janez z Vinkotom, Westa z Majo in Beauty z mojo težo na hrbtu. Tokrat sem zamočil na samem začetku, saj nisem prepoznal Beauty! Očitno zaslepljen v novi opremi, ki je sicer zelo prav prišla, a vseeno ... Skušal sem se ji oddolžiti tako, da sem ji doopustil, da je krepko drgnila glavo obme.
Trd kot sem, se nikakor nisem mogel usedlati. Na srečo so mi Natašine močne roke pomagale, še več, skoraj so me vrgle na drugo stran Beautynega hrbta. Dan je kazal lepo podobo in preprosto smo se odpravili proti Šentrupertu in njenim Selam. Ravnica je vabila in kmalu se je preprosto jahanje spremenilo v galop. A preden je meni prišlo, smo se vmes že dvakrat ustavili ... posledice tako ali tako čuti moja zadnja plat in kar raste iz nje - navzgor.
Nato pa je galopiranje postalo užitek. Tako velik, da je Beauty izstopila iz kolone in brez smernikov prehitela vse po vrsti ter potegnila naravnost na njivo pšenice. Krivec sem bil seveda jaz! A gotovo bo na tistem vogalu pšenica bolje obrodila.

2. slika: Konj opazuje
Tokrat sem malček pozorneje opazoval Beauty in ostale konje ob krepkem zavedanju, da to niso avtomobili, na katerih sediš in preprosto tiščiš na plin ali zavoro ... Kolikor je moja amaterska nevednost o konjih zapazila, so zelo dovzetni za vse dogajanje v bližnji in daljnji okolici. Tako kot ljudje ogledujemo okolico in pozdravljamo (?) soljudi, tako je tudi Beauty nenehno obračala glavo zdaj na desno, zdaj na levo in tako in drugače strigla z ušesi. Kar potegnilo me je, da sem ji sledil in skušal opazovati, kar je opazovala sama. In nehote mi je ušel še kakšen komentar, namenjen njej ...

3. slika: Western na dolenjski način
Po prvem vzponu preko Vrha in vedrenju pod kozolcem, ko se je dan sfižil, smo prispeli pod Vinkov in Majin vinograd v Selih. Spodaj v kotanji se je na vse stani vzpenjal strm breg in nad njim zidanica z obljubljeno malico ... le še do tja je bilo potrebno priti. Toni se ni obotavljal in usmeril naravnost navzgor. Spet se mi je zavrtel kakšen medel prizor iz western filmov in se spremenil v razburljivo realnost. Če bi moral vihteti še kakšen pripomoček, pa si raje sploh ne predstavljam.
V trenutku sem spoznal, kako prav so prišle tiste "dolgočasne" vaje prikonov in odklonov v maneži ... Malo me je zaskrbelo, saj se Beauty zaradi težav z dihanjem hitro utrudi in vzpon navpično navzgor mi ni šel v glavo. Toni nas je usmeril počez, a kaj ko je bil tak breg, da bi še človek moral na vse štiri. No, konj jih sicer ima ... Beautyno dihanje se je začutilo, nagnil sem se k njej in se prepustil. Njene mišice so se napele, telo ji je zadrhtelo. Začutil sem celo njeno nogo, kako išče pravo mesto, da se lahko požene naprej. Neverjeten občutek. Prejšnji strah je izginil in za trenutek sem se ji popolnoma prepustil, vedoč, da bo prišla na zgonjo pot, kjer so čakali ostali.
Kako je teknila malica in njeno "podmazno" sredstvo! Ob čudovitem pogledu in pomovnem soncu smo občudovali šentrupertsko ravnino pod seboj. A ker je Maja odhajala na ogled škofjeloškega pasijona, smo se morali podvizati. Toni je sicer predlagal, da bi lahko tudi sami zaigrali pasijon, če bo zamudila. Vinko bi bil Jezus, on pa bi ga bičal. Vinko se nekako ni sprijaznil s klasično Jezusovo vlogo in predlagal novo poglavje: Kristus vrača udarec.
Tako smo se odpravili preko Vihra do Hrastnega, kjer so nas Deželanovi, znani po svoji gostoljubnosti, ponovno osvežili, da smo se lažje spustili do Roženberka in usmerili konje nazaj proti Slepšku.

4. slika: Podiranje traktorja
Ravno polje je bilo skoraj kot mravljišče. To je čas setve in saditve, zato smo morali premagati tudi kakšno oviro. Med potokom na levi in njivo na desni se je usidral traktor. Na njivi sva z Beauty že bila, zato sva se obrnila k robu potoka, da bi tako obšla traktor kot ostali. A tik ob traktorju je strašno zaropotalo, zašklepetalo, nekaj počilo in se končno poleglo. Beauty je čudovito speljala, a med traktorjem in njo je bila še moja noga! Vsi so se prestrašeni obrnili, še lastnik traktorja ni ostal brezbrižen, jaz pa sem dobil nov poduk: konjem se ni dobro zameriti! Ali bolje: če nisi povsem z njimi v njihovem gibanju, se ti hitro maščuje. Tako kot v vseh stvareh, ki jih človek počne ... Noga ni utrpela nobene škode, za traktor pa ne vem ...
Na zadnji ravnici se je Beauty zopet pognala v tekmovalni galop, a moje utrujeno sedišče in noge so jo komaj dohajale ... Maja se je kasneje zadaj še nekaj oglašala, da bi še, a sem hitro sikal nazaj, da naj raje utihne ...
Prijetno utrujen, a nadvse pomirjen, sem snel sedlo in Beauty dovolil, da se je še zadnjič, vsa prepotena, obdrgnila obme.
A to pomeni, da me ne obsojaš več, ker te nisem prepoznal?
Malo bolj strokovno o ozadju in vzroku tehle štirih slik pa na www.solajahanja.com