Ledena fanta

Kljub temu, da smo ze vsega navajeni (!), se vedno zgodi se kaj novega. Ali pa smo postali obcutljivi zaradi pocasnega poslavljanja ...

Vcerajsnji dan je bi za naso skupino "navaden". Delavnice dopoldne v centru, popoldne pa zadnjic na podruznici Rosario. S. Jurasi je pobarala tudi Italijane, ce bi se pridruzili in spoznali okolje, pa niso imeli casa, ker so bili zmenjeni za sestanek ... V Rosario je bilo prijetno, le slovo je pritisnilo na srce. Nazaj grede nas je Bebusa preljala k sebi domov, kjer smo spoznali njeno mamo, nato pa nas je povabila se na pijaco v sosednjo gostilno. Tako sem prvic sedel v cisto pravi angolski gostilni in se hladil z zaledenelo fanto. Bili smo sami, kasneje je prisel se Bebusin brat. Nisem pa izvohal, kdo vodi to gostilno. No, nekdo od zlahte gotovo ...

Zvecer smo "uradno" predali stafeto Italijanom. Vsi skupaj, tudi sestre, smo imeli sestanek in si med drugim ogledali fotografije iz nasega zivljenja in dela ter porocali nase izkusnje. Italijani so izpovedali svoja pricakovanja. Vecinoma se je vse vrtelo okoli sportnih turnirjev, kar sploh ni slabo, saj mi nismo kaj dosti "sportali". Ob koncu je s. Maribel na vprasanje, ali res morajo vsi hoditi po podruznicah, odgovorila zelo pritrdilno, da bodo videli realnost zivljenja v teh barakarskih naseljih.

No, danes je prav tako potekal "navaden" dan. Dopoldne je Roni odpeljal Italijane in otroke na plazo, kjer so imeli "prosto po Presernu", Kristina in Lavra kot po navadi Italijanscino za Sestro Vilmo in poskodovanega Alessandra ter skupino otrok, sam pa sem si vzel prosto (ne po Presernu)! Ja, starost se ze pozna ...

Popoldne pa smo jo se zadnijc mahnili v Dom Bosco. Tudi Francesca, Laura in Marianna so se opogumile in sle z Nitom, Bebuso, Lavro in mojo malenkostjo na to podruznico, ki se tako cudovito vzpenja nad Benguelo. Tam so nam spet pripravili presenecenje, saj so ob prihodu prepevali in ploskali ... upam, da bodo Italijani boljse izpeljali te podvige ...

Med tem pa so Kristina, Roni in Jamba nabavljali na trznici. Tokrat so se vrnili boljse volje, saj so dobili (skoraj vse) zeljene stvari.

Za vecerjo smo dobili benguelsko pico in pivo. Roni in Kristina pa v zrak, ces nam pa sestre niso nikoli tako dobro postregle ... pa se je Lavra spomnila, da so tudi nas ob nedavni pici sprasevale, ce bi kdo pivo, pa ni bilo kandidatov ... sicer pa Kristina trdi, da ne pije piva, Roni pa je tako na tabletah, tako da sva nazdravljala le z Lavro. In Italijani.

Ja, takole se nam iztekajo zadnji dnevi, ko se psihicno ze pripravljamo na slovo od otrok, mladih in sester. Verjetno nas caka najtezji teden ...
Se to: Roni ni se nikoli nobene stvari naredil hitro, kajne???