Benguela tretjic!

Pot iz Luande v Benguelo je bila res prijetna in hitra. Desetine kilometrov ceste je na novo asfaltirane in samo dve veliki luknji sta se sopirili na cesti, ena v Sumbe in kaksna vec v Lobitu. Prihod je bil kot po navadi: vsi so nekaj poceli, v soli ali okoli nje. Torej dobrodoslica je prisla malo kasneje, ko so sestre sploh videle, da se je pripeljal dzip z inspektorico ...
Otroci so vedno isti: mene ze poznajo, ostale tri pa so si dodobra ogledali, potipali, ogovorili in led je bil prebit. Ja, srecanje s prijatelji po enem letu je res razveseljivo ... do neke mere. Je tudi kaksen, ki ga ni vec. Angolski svet za prezivetje je krut in treba je preziveti. Tudi tukaj so "klape", ki potegnejo in posrkajo mlade ...
Vecerna masa je bila v San Francisco, v umbundu jeziku. Zakaj se mi zdi, da je tukaj Bog bolj navzoc? Zakaj me nerazumljivo petje, ploskanje in ples bolj nagovori? So to custva? Tudi po dveh letih? Ne vem, mogoce. A meni se je oko prijetno orosilo. Pa ne edimenu, sem opazil ...
Sprehod do plaze in nazaj je potekal v znamenju razlage, kaj vse bomo tu poceli. Ce je na zunaj v Angoli vse novo, so ljudje isti: nasmejani in pridni, pozorni in gostoljubni ...

Komentarji

  1. Ali si doma – tam kjer se dobro počutiš?
    Že iz »IZZA ZBORA« je bilo to slutiti, kam te vleče srce...
    Narediti nekaj novega večjega boljšega…
    Da bi le uspelo!
    Bravo!
    Pozdrav iz Slovenije!

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je clovek doma, kjer se dobro pocuti ... srce vlece drugam, a beg pred realnostjo je le zacasna resitev. Mogoce pa vendarle odkrijem pravo mesto, ceprav mi glede opravljanja dela samega na Rakovniku res nic ne manjka ...
    A pocitnice, kot so tele, prav pridejo!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci