"Ko vidiš Neapelj, lahko umreš", pravi pregovor
(tako je razložil neapeljski inšpektor). No, umrl še nisem, čeprav smo se danes potepali prav tam. Čudovit dan in še boljši izlet. Neapeljski inšpektor Pasquale Martino se je res potrudil, da v Neaplju nismo videli preveč smeti, saj nas je vodil le po tistih predelih, ki s tem niso imeli problema ... Ker so neapeljčani ob pol enajstih še spali in zato ni bilo gneče na cestah, smo si ogledali panoramski del mesta ob obali, eno izmed utrdb, kraljevo palačo in trg, kjer stoji cerkev sv. Frančiška Pavelskega
(se mi zdi). Na kolonadah je tudi slovenski napis!
Pošteno lačni smo se odpravili na kosilo k salezijancem v "hotelski" center nekam v hribe, katerega imena si nisem zapomnil
(mogoče eni hribi nad Sorrentom). No, zapomil sem si pa, da smo imeli tri predjedi (pršut, sir in olive; neki kruh s paradižniki in nekaj morskega), nato smo dobili neko posebne tortilije; sledil je mix fižola, makaronov in še česa; nato sta prišli glavni jedi: zrezek s prilogo in škampi s kalamari ter solata
(slednji sem se prostovoljno odpovedal v korist mojemu želodcu). Seveda s tem še ni bilo konec. Sledili sta še dve slaščici: najprej sladoled in ananas, nato še tipična neapeljska pita ... ob zaključku pa ekspres kava in limončelo. Da ni bilo dolčas, nam je neki pevski zbor prepeval živahne neapeljske pesmi v narečju, tako da razen Sole mio nismo kaj dosti zastopili ...
Prebavljali smo ob sprehodu po neapeljskih cerkvah. Med drugim smo obiskali cerkev, kjer hranijo relikvije sv. Patricije oz. natančneje njeno kri, ki se začne pretakati, če ima vernik zadostno vero. Kolumbijski inšpektor Mario Peresson je zabrundal, da se to ob navzočnosti salezijancev ne bo zgodilo ... pa se je, nekdo izmed salezijancev je izdal svojo vero in kri se je res začela pretakati v tisti relikviji ...
Sestre
(katere že?) so nam z veseljem pokazale ne le to relikvijo, temveč nas peljale na ogled po "skrivnih" hodnikih preko svojega kora. Koliko dragocenih umetnosti se skriva za takimi zidovi. Bog daj, da je tudi z duhovnimi materialijami tako!
"Ko vidiš Neapelj, lahko umreš", pravi pregovor (tako je razložil neapeljski inšpektor). No, umrl še nisem, čeprav smo se danes potepali prav tam. Čudovit dan in še boljši izlet. Neapeljski inšpektor Pasquale Martino se je res potrudil, da v Neaplju nismo videli preveč smeti, saj nas je vodil le po tistih predelih, ki s tem niso imeli problema ... Ker so neapeljčani ob pol enajstih še spali in zato ni bilo gneče na cestah, smo si ogledali panoramski del mesta ob obali, eno izmed utrdb, kraljevo palačo in trg, kjer stoji cerkev sv. Frančiška Pavelskega (se mi zdi). Na kolonadah je tudi slovenski napis!
Pošteno lačni smo se odpravili na kosilo k salezijancem v "hotelski" center nekam v hribe, katerega imena si nisem zapomnil (mogoče eni hribi nad Sorrentom). No, zapomil sem si pa, da smo imeli tri predjedi (pršut, sir in olive; neki kruh s paradižniki in nekaj morskega), nato smo dobili neko posebne tortilije; sledil je mix fižola, makaronov in še česa; nato sta prišli glavni jedi: zrezek s prilogo in škampi s kalamari ter solata (slednji sem se prostovoljno odpovedal v korist mojemu želodcu). Seveda s tem še ni bilo konec. Sledili sta še dve slaščici: najprej sladoled in ananas, nato še tipična neapeljska pita ... ob zaključku pa ekspres kava in limončelo. Da ni bilo dolčas, nam je neki pevski zbor prepeval živahne neapeljske pesmi v narečju, tako da razen Sole mio nismo kaj dosti zastopili ...
Prebavljali smo ob sprehodu po neapeljskih cerkvah. Med drugim smo obiskali cerkev, kjer hranijo relikvije sv. Patricije oz. natančneje njeno kri, ki se začne pretakati, če ima vernik zadostno vero. Kolumbijski inšpektor Mario Peresson je zabrundal, da se to ob navzočnosti salezijancev ne bo zgodilo ... pa se je, nekdo izmed salezijancev je izdal svojo vero in kri se je res začela pretakati v tisti relikviji ...
Sestre (katere že?) so nam z veseljem pokazale ne le to relikvijo, temveč nas peljale na ogled po "skrivnih" hodnikih preko svojega kora. Koliko dragocenih umetnosti se skriva za takimi zidovi. Bog daj, da je tudi z duhovnimi materialijami tako!
Komentarji
Objavite komentar