Koliba za Jezusa
Spomini na prostovoljstvo v Angoli za osmi dan božične devetdnevniceNavajeni smo živeti v velikih in lepo opremljenih stanovanjih. Jožef in Marija iščeta navadno votlino, kjer se stiska živina in kjer v mrzlih nočeh spijo tudi pastirji. Tudi v Angoli ni nič bolje, in to v 21. stoletju. Večina družin si postavi skromno enoprostorsko kolibo, sezidano iz blatnih opek, premožnejši si lahko privoščijo že cementne, prostor pokrijejo s pločevino in dom je pripravljen. Otroci nimajo otroške sobe, naloge ne morejo delati v miru, saj pazijo na par mlajših bratcev in sestric. Tudi omar nimajo, stolov ni dovolj, mama pripravi kosilo na ognjišču na dvorišču.
Na poti do obmestnega naselja Bela Vista Baixa (izg. Bajša) smo lahko opazovali kolibe, ki rastejo kot gobe po dežju. Domačini izkopljejo zemljo, ki pomešana z vodo postane blato, le-to vlivajo v modele in ko se posušijo na soncu, dobijo opeko. In tako nastane koliba, polna življenja. Otroci ne poznajo poležavanja ali brezdelja. Kljub njihovi neobremenjenosti s časom in delom je njihov dan poln in pester, začne se zgodaj, s prinašanjem vode, kuhanjem, pospravljanjem, pranjem, konča pa se tudi precej po sončnem zahodu.
Tako je tudi z dekleti, ki nam pomagajo. Ana, Bebuša in Jualinha so vesele in vedno, kadar morejo, pridejo na delavnice. Dopoldan pomagajo doma staršem. Pazijo svoje mlajše brate in sestre, vseeno pa so večkrat prišle že zjutraj na misijon in ostale, dokler se ni bilo potrebno pripraviti za šolo, ki so jo obiskovale popoldan. Včasih je Jualinha takoj po končanem pouku pritekla za nami, ko smo odhajali po okoliških podružnicah, in ostala z nami do konca delavnic.Tudi v Belo Visto Baixo je pritekla kasneje iz šole. Obkroženi z revnimi malčki smo jim pomagali lepiti slamice in vejice za streho narisane kolibe. Vejice in slamo smo nabrali kar naokoli, saj so se med mivko našli šopi suhe trave in posušeno grmičevje. Seveda bi otroci tudi doma radi obarvali in naredili kakšno reč, zato je večkrat zmanjkala kašna barvica. A tega niso naredili iz zlobe … Nekateri niso še nikoli videli tekočega lepila in so želeli, da bi ga dobili malo za domov. Zato so nastavljali dlan … S pomočjo domačih animatorjev smo le prišli do zaključka, da se lepilo suši in da je potem suho neuporabno. In otroci so to videli tudi ob svojih izdelkih. Narisana koliba je bila pokrita, pobarvali so okolico in izdelki so bili prav prijetni.
Od teh mladih smo se naučili marsikaj. Na primer to, da ni vse v delu, sploh ne! Občudovali smo njihovo neobremenjenost s časom, vedno so si vzeli čas za pogovor, čas za drugega – to je bil njihov glavni recept za veselje. Ter ples in petje! Stvari, ki pomagajo, da se v naše duše naseli brezskrbnost. Ana je imela skoraj vedno pesem na svojih ustnicah. Ko so prihajali otroci, je vodila banse in pesmi. Po poti domov nas je večkrat prijela za roko in rekla: »Vamos cantar!« (zapojmo). Tako smo ponavljali preproste pesmi in jih tudi mi naučili kakšno slovensko pesem. Z zanimanjem so poslušali, se smejali čudno izgovarjajočim besedam … Tista ura hoje do doma je tako hitro minila in tudi kadeči se prah s ceste je bilo s pesmijo veliko lažje vdihavati. Da ne omenjamo, da je Jualinha delala imenitne kitke …Večkrat smo se spraševali, ali je veselje afriških otrok res lahko vedno tako pristno in brezskrbno, saj so pretrpeli toliko hudega v vojni, vse življenje se borijo in spopadajo s preživetjem, z boleznimi, ki jim jemljejo njihove drage, pa so kljub vsem težavam tako brezskrbno veseli. Njihovi obrazi so nasmejani, polni veselja in upanja.
Jutri je sveti večer, ko pride Jezus med nas. V teh dneh smo se z mislimi povezali z otroki v Angoli in po vsem svetu ter pripravljali darila za jaslice. Zato prinesimo ta darila v svojem srcu pred jaslice in Jezus, ki nas vidi v srce, se bo res lahko razveselil, da je prišel med prijatelje.
