Cvetje za Marijo
Spomini na prostovoljstvo v Angoli za sedmi dan božične devetdnevniceFrancisco Domingos Nito je simpatičen 14-letnik, ki prepeva v župnijskem pevskem zboru, je član Družbe Dominika Savia in priden učenec. Starejša sestra je že poročena, en brat je umrl, ponosen pa je na svojega mlajšega brata. In prav z njim so bili pohodi na delavnice najbolj zanimivi. Tudi nas je včasih zgrabila negotovost, še posebej ob velikem številu otrok, našem neznanju in nesposobnosti pomagati ob toliki revščini, a so bile Nitove kratke besede dovolj, da smo razumeli. Zaupanje je tisto, ki ga moramo gojiti. Tudi Jožef in Marija sta na svojem potovanju doživljala težave, a zaupala sta nebeškemu Očetu, ki ju je varoval tudi v najtežjih trenutkih, saj je prav po njiju na svet poslal svojega sina Jezusa.
Najtežja in po svoje najbolj doživeta je bila delavnica ob smetišču, ki se je vzpenjalo nad Benguelo. Razgled je bil čudovit, saj se je center mesta videl kot na dlani, zadaj obala s peščenimi plažami, a obenem je bil to tudi najrevnejši predel, saj so se barake naslanjale ena na drugo, gole stene pa niso kazale nič drugega kot veliko pomanjkanje. Otroci so se podili po smetišču, iskali kaj uporabnega za igranje. Ko smo prišli po strmem pobočju med barakami do prostorčka s cerkvijo, če bi temu lahko tako rekli, saj je imela pri vhodu namesto zvona obešeno prazno bombo za varjenje, na katero smo udarili s kosom kovine in vsi so vedeli, da se tu nekaj dogaja. Zaprašeni in raztrgani otroci so hiteli od vseh strani, zgnetli so se na dvorišče in po prvem bansu se je prah zajedel v naše oči in usta, da smo škripali z zobmi in komaj gledali.A otrok in mladih to ni prav nič motilo. Veselili so se našega obiska, nas pogumno ogovarjali in komentirali naše čudne poglede. Ker je prišlo tako veliko otrok, smo jih posedli na vsak prazen prostor na dvorišču, pa tudi v cerkvico, celo v prezbiterij za oltar. Tudi tukaj smo pripravili zelo preproste delavnice. Razdelili smo škarje, kolikor smo jih pač imeli, ter papir in počasi so začeli po naših navodilih nastajati krogci in rožni listki. Tudi mladi animatorji so se pridno vrgli na delo in sami izdelovali rože, čeprav je vsak pomagal gruči neučakanih otrok.
Po napornem popoldnevu smo se umazani in utrujeni vračali nazaj v misijon. Sestra nas je presenetila in vsakemu kupila kos sladkornega trsa. Ker nisem vedel, kaj početi s to palico, mi je Nito hitro pokazal, kako se streže tej stvari. Olupiš deblo kot pri leski, seveda s pomočjo zob, nato pa zagrizeš v mehko celulozno sredico. Sočen in sladek sok je izpral naša od prahu izsušena grla. Seveda so se leseni ostanki nabirali v ustih in preden sem pogledal Nita, se mi je smejal na vse grlo. Pri nas pač ne zgleda, da pljuvaš po cesti. A drugega mi ni preostalo. Ko sem se tudi jaz navadil tega pljuvanja, smo se z animatorji veselo zabavali. Tako je preprosto življenje, kjer te razveseli že palica sladkornega trsa.In po napornem dnevu sva zvečer po sveti maši z Nitom ugotovila, da je bil res naporen, a prijeten dan. Najbolj pa sem bil vesel, ko je Nito ponovil pesem, ki jo je zbor pel pri maši. Res se je njegov glas spreminjal v večerno molitev …
Slovenci smo znani po tem, da imamo radi rože in tudi na slovesnostih šopki ne manjkajo, pa naj bo to za rojstne dneve, dneve staršev, vse svete … Zato po tej lepi navadi pripravimo krščanski šopek za Jezusa, kjer bodo zbrane cvetlice molitve, svete spovedi, dobrega dela, obiska svete maše in prejema svete evharistije, lahko pa ga okrasimo še s čim …
