Moje življenje

Begunsko pokopališče Koliko grobov, koliko kupov zemlje, brez imen. Ob njih leži kakšen predmet pokopanega otroka: raztrgane hlače, par raztrganih sandal, pločevinka, ki je služila za kozarec … Na enem izmed tistih grobov leži don Boskova majica. Tovariši so izpolnili obljubo: »Tudi tebi bomo dali don Boskovo majico.« To je Malitov grob. Puščavski veter Mogoče kdo nekje daleč ponavlja njegovo ime: »Malit, Malit.« Mlado življenje, uničeno zaradi sovraštva. Puščavski veter žvižga med otroškimi grobovi, ki so po tolikšnem trpljenju tu našli mir. Zakaj ti grobovi? Zakaj toliko trpljenja nedolžnih in pozabljenih žrtev? Puščavski veter bo na te grobove nanesel pesek in jih zakril. Spomin na te otroke bo za vedno izginil. Zato sem zapisal Malitove in Tut-Bakove dogodke, videl sem njuna grobova, jokal sem s preostalimi, poznal sem njihovo trpljenje … Vincenzo Donati sdb

Malit S trnjevimi vejami Malit odganja jastrebe, ki se zaganjajo v truplo njegovega tovariša. Sleče mu majico in jo natakne na trnjevo vejo. »Gotovo je otrok,« ponovi misijonar in še nekajkrat pogleda skozi daljnogled. »Brez dvoma je v puščavi zgubljen otrok … življenje je potrebno rešiti.« Nato je odločno ponovil: »Prijatelji moji, tistega otroka moramo rešiti. Turkanski otrok se v puščavi ne izgubi. Tisti otrok išče kakumsko begunsko taborišče in je zašel … moramo ga rešiti.« »Kako pa?« »Smo blizu Lodwarja. Tam je majhno letališče in tam je tudi policijska postaja, ki bo lahko pomagala pri iskanju in reševanju otroka.« Misijonar »Oče, pokvarili nam boste izlet!« »Kako je ta misijonar nadležen!« »Pa tako poročno potovanje!« »Kaj pa moje geološko raziskovanje?« »Še tega nam je treba … sem vedel, čim manj opravka s farji!« A misijonar vztraja. »Kaj ne razumete, gospoda, da je otrokovo življenje bolj pomembno od vaših programov?« Obrnil se je k pilotu: »Prevzamem vso odgovornost. Prista

Nazdravljanje s šampanjcem Turisti v hotelu nazdravljajo. Na razsvetljenem vrtu hotela goste razveseljuje glasba nekega orkestra. V puščavi Kakuma si vročičen Tut-Bak vlaži ustnice z blatno vodo in zaman odganja žejo. »Na zdravje! Jutri gremo! To bo nekaj posebnega … uživali bomo v lepoti in skrivnosti puščave. Lahko noč vsem … se vidimo jutri!« Na letališču Wilson Letalo družbe Bruce je pripravljeno za vzlet nad kakumsko puščavo. Potniki so pripravljeni za pot. Iz zvočnikov se po majhnem nairobiskem letališču razlega zadnji poziv. Druščina je že zaključevala z vkrcanjem, ko jih z rahlo zamudo dohiti še zadnji potnik: bradati misijonar. »Oprostite za zamudo!« »Kam pa greste, oče?« »V Kakumo. Tam se nahaja otroško begunsko taborišče.« »Afrika je polna beguncev …« »Le kaj počnejo afriške vlade?« »Kakšen obup …« Tragedija v puščavi Tut-Bak leži v senci skale z visoko vročino. Malit ga neprestano gleda. Prigovarja mu: »Tut-Bak, Tut-Bak!« Jastreb na nebu prvič  zaokroži. »Tut-Bak, Tut-Bak

Hotel Serena Na odlični lokaciji, na vrhu griča, stoji eden najboljših hotelov v Nairobiju, hotel Serena. Vedno je poln tujih turistov. V razkošni sprejemni dvorani se skupina angleških turistov pripravlja na letalski izlet do puščave na severu dežele. Antropolog Smith z ženo je prišel na preučevanje plemena Turkana. Mister Vernor srka viski skupaj z nekim geologom, ki prav tako potuje z ženo. Dolgin z neurejeno frizuro je mister Sack, fotograf, svobodni umetnik. Želi si posnetkov puščave. In tu je še sveže poročeni irski par, ki je prišel na poročno potovanje. »Kakšen dolgčas, ko čakamo na izlet.« »Let bo šele jutri zjutraj. Danes zvečer pripravljajo pop koncert. Bomo videli, kakšen bo.« »Čakanje vedno dolgočasi.« To so pogovori turistov, medtem ko se … Zgubljena v puščavi … Malit in Tut-Bak s poslednjimi močmi prebijata po puščavi. »Tukaj bova skupaj umrla!« pravi Malit. »Ne, skupaj nama bo uspelo!« mu ugovarja Tut-Bak. »Jaz sem Dinka, ti pa Nuer. Najini plemeni sta se vedno bojeval

Rane Stekla je nazaj v sobo, kjer so jedli in pretresljivo kriknila: »Kristjana sta!« Oče jo je takoj utišal: »Pusti ju jesti in pusti nas jesti!« Fatima je obstala pred fantoma, ki sta začela jesti in ju žalostno gledala. Prišel je tudi Alì. Opazil je krožnik s hrano, raztreseno po tleh, odšel in se vrnil z novo hrano ter jima jo ponudil. »Stavim, da sta kar precej hodila,« je Alì zamrmral Fatimi v arabskem jeziku. »Ja, precej,« odgovori Tut-Bak. »Znaš arabsko?« vpraša Alì. »Nekaj.« »Od kod pa sta?« Tut-Bak in Malit v nekaj besedah opišeta njuno zgodbo. Malit je zaradi obnemoglosti kmalu zaspal in Fatima je opazila, da so njegove noge polne ran. Poklicala je svojo mamo. Prinesla je skledo z vodo, fantu umila noge, jih namazala z oljem in jih povila. »Mama, ta potrebuje sandale!« vzklikne Alì. Hitro steče proč in se vrne s parom sandal. »Toda ti so vendar od tvojega brata.« »On nima ran na nogah,« ugovarja Alì. »In ti, vpraša mati drugega, »kako se počutiš?« Tut-Bak sleče razcapano maj

Alìjeva družina Alìjev oče, vojaški častnik, je premožen musliman. Ima sedem otrok. »Kje pa je?«, vpraša ostale za mizo, ko opazi, da ga ni. Sestra, ki je vedela, kaj se mu je pripetilo, je iskreno razložila: »Učitelj je Alìja kaznoval, ker ni znal zrecitirati verzov iz Korana in ga je zaprl v temno luknjo.« Alì se je pojavil izza vogala in smeje se vzkliknil: »Alì je tukaj!« Mama je med tem fanta peljala v neke vrste kolibo na vrt za hišo, kjer so imeli shranjeno vrtno orodje. »Tukaj si spočijta,« je dejala žena, »prinesla vama bom hrane.« Fatimino dobro srce Prišel je čas obeda in Alìjeva družina se je zbrala skupaj. Vsak je z roko zajemal hrano z velikega krožnika na sredini. »Kako pa si prišel ven?« je oče vprašal Alìja. Alì je pomežiknil sestrici in se nasmejal. »Pripeljala sem dva onemogla fanta in ju nastanila v vrtno uto,« je mama sporočila vsej družini. »Mama, ali jima lahko nesem hrano?« vpraša Fatima. »Seveda, Fatima, nesi jima hrano! Tudi prerok Mohamed, naj bo vedno slavl