Po pustnem vikendu in slinah po krofih, ki jih tukaj ni, sem vzel pot pod noge in se odpravil na popoldanski pohod. Pot me je vodila mimo centra Podgorice na jug ... mimo so bila blokovska naselja, mimo štiripasovnice, mimo tudi za naše pojme prevelike stanovanjske hiše. In ko sem že mislil, da bom pred seboj videl cilj, se je prikazal pošasten kompleks nekdanjega aluminijevega kombinata (po moje še večje kot jeklarna na Jesenicah) ...
Končno je pot zavila v hrib in sodobno urejena bližnica mi je prihranila spotikanje ob ostre kamne, ki jih tukaj ne manjka ...
Dajbabe je pravoslavni manastir, samostan. Predstavljal sem si ga nekoliko drugače ... kot pač kakšen pravoslavni samostan s cerkvijo ... tu pa me je čakalo neko moderno pročelje, pred njim pa "ptičja hiška", kot jo je imenovalo neko turistično dete v bližini ...
A ko sem se povzepl po stopnicah v tisto preddverje, ki bi moralo voditi v mogočno cerkev, so me čakala majhna odprta vrata ... nekaj časa sem pogledoval levo in desno, kjer so se kopičili spominki, podobice, ikone in sveče, ko pa sem se prepričal, da ni nikogar nikjer, sem se sklonil in stopil v rov ...
Skalne stene so utesnjevale pot, a kmalu se je rov razdelil na tri poti: naravnost, levo in desno. Na desni sem zagledal križ in prve čudovite stenske freske ... a odločil sem se, da stopim naravnost naprej ...
Tudi če ne bi! Ko sem oprezal, od kod se bo kdo prikazal in me nagnal, sem se skoraj zaletel v krsto, trugo ... no, nekaj podobnega. Po minuti umirjanja in čakanja, da kdo vstane od mrtvih (krsta je bila na srečo zaprta:), sem zadihal in se razgledal. Pot mi je zapiral majhen ikonostas, kar je pomenilo konec poti ... Po vseh atributih, sodobnih sedilijah, lučkah in štolah, ki so visele vsepovsod, sem ugotovil, da ta kraj redno uporabljajo za molitev in mašo ...
Tudi sam sem se pomudil v zmedeni molitvi, ob občudovanju votline in svetih podob ter ob čakanju, kdaj me bo kdo pregnal, nato pa se obrnil nazaj proti izhodu ... seveda sem se opogumil in najprej zavil še v desni rov, ki je po ozkem prehodu vodil v majhno votlino, kjer bi se lahko stisnilo štiri ali pet oseb ... Na stropu je bila Marijina freska, zato sem domneval, da je to njena kapela ...
Kjer koli je bil kakšen prostor, naravna polička ali vdolbina v stenah, so jih zapolnile svete podobe, postavljenje na čiste in sveže prtičke ...
Seveda nisem mogel, da ne bi zavil še v drug rov, ki je mimo križa vodil v večjo votlino. Na prvi pogled se mi je zdela ropotarnica, saj so bile ob stene naslonjene čudovite ikone in slike ...
Tudi ta votlina je bila polna fresk, ki so se v kupoli zaključile s podobo Kristusa Odrešenika ali Kralja ali kaj tretjega ... saj ni važno, presodite sami :)
Šele nazaj grede sem opazil, da so res po vseh špranjah podobe svetnikov na čistih prtičkih ... Hvala Bogu nisem srečal nikogar, ker ne vem kdo bi se bolj prestrašil :) Zunaj sem ugotovil, zakaj sem imel tako srečo: z vsem rom pom pomom je prihajala je neka razširjena družina, tedaj pa se je iz sosednje hiške prikazal pravoslavni duhovnik in hitel za njimi ...
A tedaj sem bil že na varnem zunaj obzidja :) Pravzaprav je samostan Dajbabe na zelo zanimivem kraju: skrite votline sredi hribčka, ki na zunaj ne daje prav nobenega znaka, da je kaj posebnega. A bogastvo je neprecenljivo, sploh ko se človek obrne ...
... in pred nosom zagleda pošastno rjaveč kompleks hal, cistern, poslopij in ograj. Zanimivo nasprotje: majhne votline, ki materialno ne prinašajo ničesar, a duhovno bogastvo napolni obiskovalca, na drugi strani pa rezultat človekove moči, izkoriščanja, napredka, ki se sesuva v prah ...
A najlepši kompromis med "duhovnim" in "človeškim" so tile zvončki, ki so se skrivali ob vznožju :)
Kdo je bil sv. Simeon Dajbabski, pa poiščite na spletu ... tudi meni je zdaj jasno, zakaj je tista krsta v srednji votlini ... da bom vedel za drugič, kako se obnašati :)
Komentarji
Objavite komentar