DB stvari: Dimnikarčkova čepica

Moj lastnik je bil suhljat in majhen a uren fantič. V začetku jeseni je iz Savoje prišel v mesto Turin, da bi našel delo kot dimnikarček. Zapustil je mamo, ki se je zelo bala za njegovo prihodnost. S samo osmimi leti se je moral naučiti živeti kot odrasli ljudje.

Jaz, uboga volnena čepica, sem mu skušala prenesti vso ljubezen, s katero me je naredila njegova mama. Še preden je vzšlo sonce, me je že skrbelo, da bom čim bolje pokrila njegove bujne lase. Tako se je začel dan malega sužnja. Delovodja ga je poslal na strehe, pod pazduho prevezanega z vrvjo … in ga tako spuščal v dimnik, da je s krtačo ometal saje. Ni mi uspelo preprečiti, da bi pepel ne prišel v njegova pljuča: najprej se je oglasil posamezen kašelj, a kmalu se je spremenil v precej grobo in suho kašljanje.

Nekega nedeljskega popoldneva se je vse spremenilo. Moj mladi gospodar se je s tovariši zadrževal v neki krčmi pri Porta Palazzo. V tistem trenutku je prišel don Bosko. Smeh malih dimnikarjev se je spremenil v tišino.

Mladi duhovnik je bil drugačen od ostalih. Vse je povabil v oratorij. In on sam, duhovnik, jim je plačal pijačo. Moj dimnikarček mu je sledil. V oratoriju je dejansko našel prijatelje, ki so pokali od veselja, našel je izvir najčistejše vode. Z njo je izmil umazanijo grehov; pepel pomanjkanja upanja; madeže, ki jih samota pusti na duši. Slekel je obleko odraslih ter ponovno postal otrok.

Minilo je mnogo let in moj gospodar je odrasel v oratoriju pri don Bosku. Sedaj je močan mladenič, ki nikoli ne pozabi name, volneno čepico, ki mu jo je s toliko ljubeznijo spletla mama. Ko pride jesen, me ponosno nadene na svojo glavo. Ponosno sprejemava nove dimnikarčke, ki prihajajo v mesto. Pomagava jim iz temnih kaminov in jih rešujeva iz krempljev izkoriščevalskih delovodij. Vodiva jih do kruha, izobrazbe, vere v Boga, ki je oče vseh ter jim nudiva vir skromnega žarišča, čistega in polnega ljubezni. Tako se je nekdanji dimnikarček s pomočjo don Boska naučil deliti pomoč mlajšim od sebe.

José J. Gómez Palacios

Iz zgodovine

Leto 1842. Prvi oratorij, ki ga je ustanovil don Bosko, so obiskovali mali delavci: kamnoseki, zidarčki, dimnikarčki. Zbirali so se v cerkvenem konviktu mladih duhovnikov pri cerkvi sv. Frančiška Asiškega (prim. Življenjepisni spomini, III).