Pester don Boskov rojstni dan

Začetek praznovanj ob 200. letnici rojstva našega don Boska je tukaj v Ekvadorju potekalo malo drugače kot na Rakovniku v Sloveniji, vsaj kolikor sedaj sledim posnetku z Radia Ognjišče.

Dan se je začel kar pestro: preden smo se zgodaj dopoldne odpravljali pozdravit nekega salezijanca, sta Maja in Eva še pomivali posodo, s Pajotom in Andreinim fantom Marlonom pa smo klepetali. Tedaj se je zatreslo: nov potres. Fantje smo še kar sedeli in malo kimali, dekleti sta se začeli čuditi in skoraj vreščati … Kmalu za tem se je vrnila tudi Andrea, ki je šla kupovat darilo za onega salezijanca. Seveda smo najprej pokomentirali potres … Kasneje so po radiu sporočili, da je bila moč potresa 4.9, kar je bilo malo manj od prvega v torek. A kaj več kot zaprta cesta do letališča in samo letališče se v Quitu ni dogajalo, razen …

Nato smo se odpravili na pot. Z dvema avtomobiloma: v prvem so bile las comadres (klepetulje) Maja, Eva, šoferka Andrea in njena kolegica, profesorica na katoliški univerzi, v drugem pa smo bili los compadres (modreci) šofer Marlon, Pajo in moja malenkost. Najprej na praznovanje onega salezijanca. Na poti smo zvedeli, da pravzaprav praznuje njegova enoletna nečakinja :) Po kratkem postanku med zbrano žlahto in druščino smo morali pokomentirati ogromno torto, ki je obsegala skoraj pol mize, nato pa se po slikanju odpravili dalje proti severu države v Andrein rojstni kraj Cayambe in rokodelsko mestece Otavalo.

A pot, ki naj bi trajala vsega eno uro, je zaradi že omenjene zapore ceste, del na drugi cesti in dvomilijonskega prometa trajala celih pet ur! Če kje, sem tukaj opazoval potrpežljivost vseh mogočih vozil, ki so se dobesedno po polžje premikala in drenjala v eno smer … Na poti so poročali o novem potresnem sunku, tokrat »le« z močjo 3.2 …

Javna razsvetljava v Otavalu
je nekaj posebnega!

V Cayambe, mesto sonca, smo prispeli na zelo pozno kosilo, nato pa odbrzeli naprej v Otavalo, da smo ujeli vsaj zaključek bogate tržnice s predvsem domačimi izdelki iz volne, našlo pa se je še marsikaj drugega … Z nočjo smo se vrnili v Cayambe na obisk še ene družine. Prijetno so nas presenetili salezijanski laiški sodelavci z obilno pogostitvijo, don Bosku pa smo nazdravili tudi s kupico pravega Cabernet sauvigniona. In to v navzočnosti cvičkove princese, ki očitno tudi v Ekvadorju vestno opravlja svoje poslanstvo :)

Čeprav v Cayambe poteka kar osem tedenski festival folklornega plesa in petja vseh vrst ter izhaja iz starodavnega praznovanja poletnega solsticija, ki smo ga pozno zvečer tudi vsaj malo okusili, pa mi bo v spominu ostalo predvsem domačevanje z družino Angela, ki sodeluje pri salezijanski mladinski pastorali in nam je tudi podrobno predstavil vso salezijansko delo v Cayambe, kjer je sicer majhna salezijanska skupnost, a z več kot 300 sodelavci vodijo univerzo, dve šoli, dve župniji, oratorij, misijonsko prostovoljstvo in še kaj.