Pester don Boskov rojstni dan

-


Začetek praznovanj ob 200. letnici rojstva našega don Boska je tukaj v Ekvadorju potekalo malo drugače kot na Rakovniku v Sloveniji, vsaj kolikor sedaj sledim posnetku z Radia Ognjišče.
Dan se je začel kar pestro: preden smo se zgodaj dopoldne odpravljali pozdravit nekega salezijanca, sta Maja in Eva še pomivali posodo, s Pajotom in Andreinim fantom Marlonom pa smo klepetali. Tedaj se je zatreslo: nov potres. Fantje smo še kar sedeli in malo kimali, dekleti sta se začeli čuditi in skoraj vreščati … Kmalu za tem se je vrnila tudi Andrea, ki je šla kupovat darilo za onega salezijanca. Seveda smo najprej pokomentirali potres … Kasneje so po radiu sporočili, da je bila moč potresa 4.9, kar je bilo malo manj od prvega v torek. A kaj več kot zaprta cesta do letališča in samo letališče se v Quitu ni dogajalo, razen …
Nato smo se odpravili na pot. Z dvema avtomobiloma: v prvem so bile las comadres (klepetulje) Maja, Eva, šoferka Andrea in njena kolegica, profesorica na katoliški univerzi, v drugem pa smo bili los compadres (modreci) šofer Marlon, Pajo in moja malenkost. Najprej na praznovanje onega salezijanca. Na poti smo zvedeli, da pravzaprav praznuje njegova enoletna nečakinja :) Po kratkem postanku med zbrano žlahto in druščino smo morali pokomentirati ogromno torto, ki je obsegala skoraj pol mize, nato pa se po slikanju odpravili dalje proti severu države v Andrein rojstni kraj Cayambe in rokodelsko mestece Otavalo.
A pot, ki naj bi trajala vsega eno uro, je zaradi že omenjene zapore ceste, del na drugi cesti in dvomilijonskega prometa trajala celih pet ur! Če kje, sem tukaj opazoval potrpežljivost vseh mogočih vozil, ki so se dobesedno po polžje premikala in drenjala v eno smer … Na poti so poročali o novem potresnem sunku, tokrat »le« z močjo 3.2 …
Javna razsvetljava v Otavalu
je nekaj posebnega!
V Cayambe, mesto sonca, smo prispeli na zelo pozno kosilo, nato pa odbrzeli naprej v Otavalo, da smo ujeli vsaj zaključek bogate tržnice s predvsem domačimi izdelki iz volne, našlo pa se je še marsikaj drugega … Z nočjo smo se vrnili v Cayambe na obisk še ene družine. Prijetno so nas presenetili salezijanski laiški sodelavci z obilno pogostitvijo, don Bosku pa smo nazdravili tudi s kupico pravega Cabernet sauvigniona. In to v navzočnosti cvičkove princese, ki očitno tudi v Ekvadorju vestno opravlja svoje poslanstvo :)
Čeprav v Cayambe poteka kar osem tedenski festival folklornega plesa in petja vseh vrst ter izhaja iz starodavnega praznovanja poletnega solsticija, ki smo ga pozno zvečer tudi vsaj malo okusili, pa mi bo v spominu ostalo predvsem domačevanje z družino Angela, ki sodeluje pri salezijanski mladinski pastorali in nam je tudi podrobno predstavil vso salezijansko delo v Cayambe, kjer je sicer majhna salezijanska skupnost, a z več kot 300 sodelavci vodijo univerzo, dve šoli, dve župniji, oratorij, misijonsko prostovoljstvo in še kaj. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

-
Slika
Mogoče smo zaradi trenutnega položaja otopeli za občutljivost mnogih. V boju za vsak dan pozabljamo na mnoge preizkušnje, ki se sicer niso zgodile nam, a bi se nanje lahko odzvali drugače. Sicer pa ni treba daleč nazaj, danes nas ne gane več niti včerajšnja tragedija. Ogledal sem si film Dobra laž (prevod po mojem slabem znanju angleščine The good lie). Seveda sem takoj napel oči, ko sem videl ljudi od "spodaj". A dejstvo, da je film ameriške produkcije, takoj sproži nekaj zavor, zato sem se ga lotil z mero previdnosti. Govori o sudanskih begunskih otrocih (1983), ki so se uspeli prebiti do kenjiskega begunskega taborišča, od tam pa po mnogih letih v Ameriko. Tu se mi je pojavila misel na samopoveličevanje Amerike, obljubljene dežele, pa vendar me je presenetilo, da film prikaže vsaj nekaj zadreg in napak ameriškega sistema in njihovega pogleda na ostali svet. Potek filma se iz krute sudanske morije prelevi v tragikomično prilagajanje zahodnemu svetu, ki ga sudanski b...
Preberite več

Neukrotljivi ogenj

-
Slika
Prejšnji teden mi je Maja sporočila, da so na komercialni televiziji predvajali film, ki je govoril tudi o Mozambiku in družbeno-politični situaciji proti koncu prejšnjega stoletja v Južni Afriki. Takoj sem šel brskat v strica gogleta in našel celotni film ter si ga pogledal (ob tem pa se učil afriške angleščine, afrikaansa, celo šangana). Neukrotljivi ogenj me je pritegnil tako kot že nekateri dobri, a nepoznani filmi, ki opisujejo izkoriščanja, trpljenje in boje afriške celine. Akcijska zgodba, posneta po resničnih dogodkih, me je pritegnila v svojih drobcih na meji med Mozambikom in Južnoafriško republiko. Ne glede na moje minimalno poznavanje in izkušnjo v tem delu sveta film odlično predstavi značaj prebivalcev tega področja, kot jih je v dolgih letih izobikovala tako kolonizacija kot kasnejše državljanske vojne in divje izkoričanje bogatega sveta: nezaupljivost, predvidljivost, izigravanje in boj za lastno preživetje. Pokrajina, ljudje in pogledi so pravi. Prav tako s...
Preberite več

Španski vici

-
Slika
Za zaključek "napornega" tedna je posijalo toplo sonce in za našo hišo se je znašla čreda ovac ... za odmor med dolgočasnim predmetom Bog in zgodovina pa nam je profesor natrosil nekaj španskih vicev. V Barceloni pride na obisk k prijatelju Luis z zažganimi ušesi. Prijatelj ga začudeno vpraša: "Kaj pa se je zgodilo?" Luis odgovori: "Likal sem srajco, nakar je zazvonil telefon in sem po pomoti k ušesu pritisnil likalnik." "Ampak zakaj imaš zažgani obe ušesi?" Ponovno razloži: "Ponovno je zazvonilo ..." V Madridu vstopi v gostilno Jose Maria s papigo na ramenih. Gostilničar ga vpraša: "Ali ta žival govori?" Pa se oglasi papagaj: "Kot vidiš, se še ni oglasila." V Valenciji Pedro zagleda v odsevu neke izložbe moškega. Odide dalje in se nikakor ne more spomniti, kdo bi to bil. Vsekakor je bil prepričan, da ga je že nekje srečal. Vrne se celo nazaj k izložbi, ga ponovno zagleda, a se ne more spomniti, kje ga je sreča...
Preberite več