Malesorsko gostoljubje

S Pajom sva se zmenila, da se sprehodiva od njegovega delovnega mesta v centru Podgorice do doma na Kakaricki gori. Tako sem se nekega popoldneva podal v center k Paju, ki je ob petih popoldne končal z delom, nato pa sva se odpravila na pot.

Toda kod? Kaj hitro sva bila za to, da nikakor ne po glasni cesti. Zato sva jo mahnila pod Gorico in naprej do Katoličke crkve. Vmes sva morala prečkati železniško progo, kar sem sam mislil storiti v podvozu glavne ceste, Pajo pa je predlagal pot kar po železnici in železniškem mostu. Kolikor vem, pri nas ni ravno dovoljeno hoditi po železniški progi, sploh če je ta večtirna in prometna, kot je tukajšnja, ki vodi iz Beograda pa vse do Bara. A Pajo je pogumno stopil na progo, jaz pa za njim. Počutil sem se kot … hm, pobalin, ki se klati po prepovedanih mestih. Malo sem pogledoval nazaj, malo naprej, kdaj bo zapiskal vlak ali zakričal kakšen varnostnik. A nisem videl ničesar od tega, razen navadnih ljudi, ki so veselo hodili po progi gor in dol ali jo prečkali, kjer se jim je zahotelo.

Pravi užitek je bil sprehod po železniškem mostu. Podal sem se kar na sredo tračnic in veselo skakal po lesenih pragovih, da sem se izognil belemu spodrsavajočemu kamenju. Pajo je še dodal, da bi »brez skrbi« lahko pešačila vse do Primorja. Edino predori bi utegnili biti poseben problem. Sedaj razumem, zakaj vlaki ob Katolički crvki toliko hupajo … pozdravljajo pešce na tirih. :)

Rahlo se je že spuščal mrak, ko sva krenila mimo cerkve, kakor da je ne bi poznala, naprej na Konik, pred nama pa se je začel prižigati cilj – Kakaricka gora. A pot nikakor ni vodila naravnost. Zavila sva po bližnjici v ozko uličico z urejenimi pritličnimi stanovanjskimi hišami, edino po sredini ceste je v vsej dolžini zeval tri do štiri metre globok in meter širok jarek. Očitno so pripravljali kanal za kanalizacijo. Vse lepo in prav, če ne bi na trenutke opazila, da se je zemlja pod asfaltom ugreznila in je asfalt veselo »visel v zraku«. Mrak je delal svoje, zato sva se rajši pomaknila k varnemu robu cestišča …

Prečkala sva glavno cesto ter zavila kar na dvorišče osnovne šole ter preko igrišča skozi razprto ograjo na drugo ulico. Tu se začne »Pajov« teren. Vse pozna in razlaga, kako lahko vem, v katerih hišah živijo Malesori iz Zatrebača in da je to njihovo področje. Da so Malesori, Albanci v Črni Gori in na severu Albanije, pred Turki zbežali v nedostopne planine in tam v plemenski ureditvi preživeli pol tisočletja, že vem. Da pa to ostaja v krvi tudi mladim, je prav zanimivo, za nas mogoče nepojmljivo, po svoje pa ohranjajo svojo tradicijo in kulturo. Ko Paja vpašajo, čigav je, ne pove svojega imena ali priimka, temveč ime očeta, nato ime dedka in šele na zadnje pride na vrsto njegov priimek. »Ja sam Zoranov, Samuelov …«. Na misel mi pride 12 izraelovih rodov iz Svetega pisma, saj se tukaj prav vsi poznajo oz. vedo, kdo je iz katerega roda. Zato so pravzaprav vsi »naši«, čeprav imajo skupne korenine iz tistih nekaj družin v Zatrebaču izpred pol tisočletja!

Po Koniku sva se tako pomikala naprej po ulicah, ki so vedno bolj »temnele« in prišla do križišča, ob katerem je ravno polje, na katerem menda leži kamen. Legenda pravi, da sta se nekoč nekdaj dva brata zagledala v lepo princeso in sta se ji hotela prikupiti. Zato je prvi začel graditi akvadukt iz kanjona Cijevna do podgoriške ravnine, drugi pa se je lotil gradnje Duklje, prve naselbina na tem delu sveta. In ve se, komu je princesa odprla svoje srce, zato se je »vodovodar« razsrdil in brata s tremi meti skal pregnal daleč stran. Eden od teh kamnov leži na tej planjavi …

Pot je vodila še dalje in vedno težje sem se orientiral, kje sva. Le visoka Kakaricka gora je bila edina znana točka. Prišla sva do »meje«. Tu se konča Pajov »teren« in se začne veliko naselje Romov. Najprej bogatih z mogočnimi graščinami, ki stojijo sredi smeti, nato pa vedno slabših hiš in barak, ki prav tako stojijo sredi smetišča. Zvedel sem tudi, kdo od teh Romov je delal v tujini, saj na to kažejo posebni »simboli« ob njihovih velikih hišah … imamo pa Malesori in Slovenci vsaj eno skupno točko: tako nas kot njih so mame ali domači strašili, da se ne smemo potepati naokrog, če ne nas bodo Cigani vzeli in prodali …

Tudi zadnji del poti, preden sva prečkala Ribnico in zagrizla v hrib, je bil zanimiv. Kot v … Mehiki ali Afriki. Ozka uličica v temi, z majhnimi strnjenimi hišicami, ograjenimi in zamreženimi, na ulici pa polno otrok ob žogi. Ko sva jih zmotila pri igri, so samo zvedavo gledali, nato pa se jih je nekaj pognalo za nama in naju med igro lovljenja spremljalo do konca ulice. Kako bi jih mogel odbiti, pa čeprav izhajajo iz okolja, ki ga ne pregovorno ne maramo in se jim po žilah preteka ne vem kakšna kri?

Tako sva prispela do mostu in prečkala reko Ribnico, ki se nato v centru Podgorice zliva v Moračo. Nova »meja«. Tu se konča Konik in začne Kakaricka gora. Pajo me ponovno poduči, da to pravzaprav ni čisto res. Tudi to področje med Ribnico in vrhom poseljujejo večinoma Malesori. Popolnoma kamnito pobočje Ribnice se konča s kamnitim zidom pod vrhom in šele od tam naprej je prava Kakaricka gora, kjer živijo redko poseljeni Nemalesori.

Ovinkasto dvigajočo se cesto sva večkrat  skrajšala kar po bližnjici, ki jih prej nisem niti opazil. Kako bi jih sploh, ko pa je vse en sam kamen pri kamnu? Pajo pozna vsak kamen in vsak grm, tako kot smo mi včasih poznali vsako stezico in ovinek. In čeprav je mlad, mu spomini vrejo na dan … Seveda mu ni po godu, zakaj so se njegovi naselili prav pod vrh, tako daleč od doline in centra, a skupaj ugotoviva, da bo čez par let tu pravi raj. Sosednji hrib je že popolnoma poseljen, ureja se infrastruktura in tako nastaja mirna soseska, daleč od mestnega vrveža …

V temi občudujem zvezde na nebu in luči Podgorice, ki leži pod nama kot na dlani. Neverjetno čudovito, ko odmislim kamen, sušo in poletno vročino, ki pesti ta hrib … Korakava mimo njihovega hleva, ki ni prav nič podoben kakemu slovenskemu, pa mimo prve hiše, postavljene tu gori. Izklesali so si lastni vodnjak – s kladivom in dletom v živo skalo! In nato prideva na pot, ki jo že poznam. Še korak do dvorišča in Pajo je doma. Verjetno nima smisla opisovati gostoljubja, ki ga premorejo Malesori in kar pri nas počasi opuščamo in pozabljamo. Mogoče le eno: vzamejo si čas.

Večer je bil še dolg in ko so me nepričakovano pogostili z večerjo, me ne Pajo na vsak način pospremil nazaj do salezijancev. Kot da ne bi že dovolj »šetal«. A gostoljubnost to zahteva. Ker tudi sam včasih trmarim, sem po počitku v Katolički crkvi Paja odpeljal domov. In dan se je že prevesil v novega …