Silvestrovo, kuhanček, Mihovil in še kaj bi še našlo ...

Bolj kot zabava so me na otok zanesle skrbi in dolgovi ... in tako sem se v družbi dveh študentov podal na miren dalmatinski otok. Že ob prihodu nam je mila in zdolgočasena klima zmešala načrte in odločili smo se, da najdaljšo noč preživimo kar na otoku, kjer ni bilo ničesar ... No, skoraj ...
Prijetni domačini so ob našem prihodu v konobo umolknili in nasatala je taka tišina, da smo že mislili, da nekaj ni ok. Pa je vse bilo ... No, skoraj, dokler nismo naročili kuhanega vina.
Tako sem tisti večer spoznal kar tri vrste kuhanega vina.
1. Klasično kuhano vino: tega verjetno večina pozna, zato ne bom pisal receptov in postopkov priprave.
2. "Tomijevo" kuhano vino: v vodo streseš vse dodatke od klinčkov, cimeta, sladkorja, limone ali pomaranč in jo zavreš, nato pa vodno vsebino zmešaš z vinom. Vsekakor zanimiva novost, ki je še nisem poskusil. Jo bom ob prvem mrazu.
3. "Dalmatinsko" vruće vino: to pa smo dobili v omenjeni konobi, levo do krožišča pri obali Lukorana. Gospa mama je ob naročilu zavzdihnila, nato nekaj zamomljala, se obrnila, si še malo govorila in odša po naročeno. Nato se je na mizi znašla solidna čajna skodelica, polna vročega vina. Brez dodatkov. Nekoncentrirano. Brez sladkorja.
A ko smo dobili še sladkor, smo dobro kapljico spili do dna, večerni hlad in klanec pa nam je streznil glave, še preden smo prišli do hiše, kjer nas je izpod lastnih rok že čakala slovesna silvesterska večerja, ogled čudovitega in dolgega ognjemeta nad zadarskim zalivom in rajanje do zelo zgodnjih jutranjih ur (beri: 1.30). Nato pa zelo dolg spanec ...
Mirno, domače in sproščujoče. Da bi bilo tako celo leto.



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci