Don Boskove stvari: ključ

Sem le majhen pozlačen kovinski ključek. V čast mi je bilo varovati skrivnosti majhne mahagonijeve skrinje, od znotraj obložene z žametom. Vedno sem bil močan in zvest; nikoli se nisem nikomur predal.

Več kot trideset let sem čuval nekaj prihrankov starega duhovnika don Calossa. Dobri mož, sključen pod težo let, je doktoriral iz teologije. Zvezda modrosti je v njem sijala tako zelo, da se je odločil zadnja leta svojega zemeljskega življenja posvetiti majhni kmečki vasici. Pod dolgim talarjem, ki ga je načel zob časa, je bilo srce, polno modrosti in dobrote. Ko je govoril o Bogu, je uporabljal preproste besede. Tako so kmetje v Morialdu lahko razumeli njegove govore.

V nekem trenutku pa se je moje življenje spremenilo. Zgodilo se je, da je don Calosso pomagal fantiču z imenom Janez Bosko. Prihajal je iz zaselka Becchi in ni imel denarja, da bi si lahko plačal šolanje. Začel ga je učiti latinščine, da bi nekega dne lahko postal duhovnik. Nekega slabega dne je mojega gospodarja, don Calossa, zadela kap. Odpovedala mu je polovica telesa in ni mogel več govoriti. A pomagal si je z gestami, da so poklicali Janezka Boska. Fant se je približal njegovemu vzglavju in tedaj me je stari duhovnik podal njemu.
Verjemite mi, to je bil zame težak trenutek. Kljub žalosti, ki mi je polnila srce, sem čutil, da prehajam v dobre roke.

Ko je don Calosso umrl, so najprej obvestili njegove nečake, ki so prihiteli iz mesta in se udeležili pogrebne maše in pogreba na pokopališču. Ko so izvedeli za skrinjico, so se njihova srca napolnila z lakomnostjo in zahtevali so ključ. A nihče ni nič vedel. Zato so v jezi kričali na vse strani, da so dediči in da imajo pravico do ključa.

Iz zgodovine

Don Bosko je ohranil nepozaben in najlepši spomin na svojega učitelja don Calossa. Sam je v Spominih na Oratorij zapisal zgodbo o ključu skrinjice (Spomini na Oratorij, prvo desetletje, 3).

Tedaj je Janezek odprl dlan in me pokazal. Oči don Calossovih nečakov so zažarele v poželjivi sli. Hitro so me pograbili iz Janezkovih rok, odprli skrinjico, pobrali denar in se vrnili v mesto.

Naslednje teden sva si z Janezkom delila veliko žalost. A končno se je v njegove oči vrnil nasmeh življenja in odločil se je, da v dragoceno skrinjo shrani nove stvari: knjige, ki mu jih je podaril don Calosso. Ponovno sem imel čast čuvati vso tisto modrost.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, ottobre 2013)