Pismo iz Angole

Luanda, 20. december 2013

Dragi prijatelji,

že nekaj časa mislim na vas, da se vam oglasim s kakšno novico iz naše drage Angole. Nekateri so me spodbujali že ob svetovnem dnevu misijonov, naj sporočim, kako živimo, a tudi v Afriki čas prehitro beži … No, sedaj imate pred seboj kakšen delček dogajanja tukaj.

Kje sploh začeti? Angola se spreminja za 360 stopinj. V zadnjem času smo priča pravi invaziji tujcev, ki vlagajo v deželo, da se zdi kot obljubljena … dejansko se je življenje spremenilo za vse, a za večino ekonomski bum, če ga lahko tako imenujemo, ustvarja le nove potrebe, ki jim niso kos. Zato vedno večji predsodki, nemoč. Pri mladih se to odraža v nasilništvu in raznih odvisnostih. Pojavlja se vedno več uboštva in na kupe novih pomanjkanj, na katere vedno ne znamo odgovoriti. Bogastvo je neporazdeljeno: peščica ljudi je super bogatih, množice pa živijo iz dneva v dan, kakor najbolje morejo.

Pomoč, ki jo dobivamo od mnogih dobrotnikov, je zares dragocena, saj nam pomaga odpirati vrata naših šol in vzgojnih ustanov resnično ubogim otrokom in mladim v pomanjkanju, ki zaradi različnih razlogov obstanejo na robu življenja in družbe. Tako jim odpiramo vsaj špranjo upanja. Nekateri mladi, ki ste jim pomagali prav vi, so danes vzgojitelji, možje in žene, vključeni v obrambo dostojanstva novih generacij svojega naroda. To navdaja z upanjem in potrjuje, da mnoge kaplje dobrote pomagajo k vzgoji novih mož in žena za novo Angolo, za družbo po meri človeka, ki postavlja osebo v središče vsega dogajanja.

V naših centrih skušamo v tem povojnem času reorganizirati ustanove, ki so v času negotovosti sicer dobro delovale, danes pa za delovanje potrebujejo veliko obnov. Naša vizitatorija po sistemu rotiranja vsako leto izbere eno ustanovo, ki jo s pomočjo lastnih sredstev, sredstev naših skupnosti in vaših darov prenovimo in uredimo vzgojno okolje. Otroci in mladi se v njih počutijo dobro, na splošno so zelo zavzeti za izobrazbo in “ponovno začenjajo sanjati”!

Skoraj v vseh skupnostih nadaljujemo z brezplačnim prehranjevanjem, saj so mnoge družine zelo uboge. Čeprav sem zapisala, da se stanje po malem izboljšuje za večino, pa se odpira tudi več potreb, ob katerih je velikim družinam vedno težje preživeti.

Čeprav nas je, sester, malo, smo lani odprle novo skupnost v gosto naseljenem območju. Imenuje se Zango. Tu se na nas obračajo celotne družine, ki so zbežale iz svojih okolij ali živele na nevarnih področjih ali pa so jih enostavno izselili zaradi gradenj cest in ostalih državnih načrtov. Ustanovile smo poklicni center z veliko pastoralnimi dejavnostmi. Zaradi pomanjkanja sester tam živita le dve, ki jima pomagajo štiri prostovoljke.

V zadnjem obdobju smo realizirali misijonski program s 27 mladimi, ki so iskali odgovore na svoji poklicni poti. Mladi so prišli iz vseh naših ustanov. Izkušnja je bila zelo bogata, globoka in pomenljiva. Zaključila se je s tremi dnevi duhovne obnove. In če bo Bog želel, bo dal svoj sad …

Čez nekaj dni bo Božič. Naj voščilo povzamem kar od papeža Frančiška: pustimo, da nam Novorojeni napolni srce in življenje; pustimo, da nas reši … in z novim zaletom nadaljujmo po poteh sveta oznanjati in pričevati veselje Evangelija in srečanja!

Blagoslovljen Božič, 

s. Lorella