Jaz, grešnik

Že nekaj časa me »žuli«, natančneje, »žuli« me vse od krizmene maše na veliki četrtek. Saj mogoče je vse preveč vzeto iz konteksta ali pa le moja trmoglavost pri dojemanju velikih božjih mož. A vseeno mi ne gre iz glave …

Krizmeni maši je namreč sledila molitvena ura in češčenje, ki naj bi človeka poglobilo ali dvignilo, kakor koli že hočete. Pa me je krepko »zmotila« misel iz molitvene ure. Pobrskal sem po spletu in preveril, da jo je izrekel Božji služabnik Danijel Halas, ki ga, po pravici povedano, premalo ali pa sploh ne poznam.
Verjetno je misel iztrgana iz konteksta, glasi pa se takole: »Dostikrat pa vidimo, da morajo ravno pravični ljudje veliko trpeti. Mi pa vemo, da trpljenje pravičnih zmeraj več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari. Najlepši primer je Kristus. Najnedolžnejši, najpopolnejši je moral največ trpeti. Šlo je za zveličanje sveta. Če bi se vsi grešniki dali pribiti na križ, njihovo trpljenje ne bi veljalo toliko kakor Kristusovo. Bog s trpljenjem nekaj nedolžnih doseže več kakor s trpljenjem mnogih grešnikov.«

Vse lepo in prav, a kaj je potem sploh storiti meni, grešniku??? Mogoče sem mislil, da me bo moje majčkeno trpljenje zaradi grehov in napak vsaj malo približalo Bogu, pa se očitno motim. Kje naj torej izvem, da sem pravičen? Trudim se že, a ne morem trditi, da sem brez greha in večkrat padem kot se poberem. Žal. Torej mi ni pomoči?
Še in še se mi je pletlo po glavi vse mogoče, od pobožnih do heretičnih misli. Pa so mi po dolgem času v roke slučajno prišla oznanila župnije Podutik. V njih sem prebral nekaj vrstic in se vsaj malo oddahnil in potolažil. Župnik je zapisal takole: »Pred dnevi mi je prišlo v roke zanimivo razmišljanje nemškega protestantskega teologa Dietricha Bonhoefferja. Ko sem prebiral zapisano, sem si rekel: 'Evo … to je to! Hudič nas je uspel prepričati, da Bog grešnika ne mara. Ker vsi ljudje grešimo, se zato Bogu raje umaknemo s poti, da ne bo imel problema ne On z nami in ne mi z Njim!'

Kakšna napaka in kakšna škoda! Kajti če malo premislimo in si ogledamo svoje življenje, vidimo to, kar je pronicljivo ugotovil tudi omenjeni avtor: 'Greh zahteva človeka zase in ga oddalji od skupnosti. Bolj ko je človek osamljen, bolj pogubna je moč greha nad njim in bolj ko je globoko zapleten v greh, bolj pogubna je njegova osamljenost.'
Nato nadaljuje: Kdor je sam s svojim grehom, je popolnoma sam. Morda so kristjani, kljub skupinskemu bogoslužju, skupni molitvi in njihovemu bratstvu v služenju, še vedno prepuščeni osamljenosti. Ne pride do resnične skupnosti. Čeprav gojijo skupnost med seboj kot verniki in kot pobožni ljudje, ne gojijo pa skupnosti kot grešniki. Pobožna skupnost ne dovoli nikomur biti grešnik. Tako mora vsak skrivati svoj greh pred seboj in pred skupnostjo. Ne drznemo si biti grešniki. Mnogi kristjani so nezamisljivo zgroženi, ko se med pravičnimi nenadoma odkrije resničen grešnik. Tako ostanemo sami z našim grehom in živimo v laži in hinavščini. Resnica pa je, da smo grešniki.

Vendar je milost Evangelija, ki ga je pobožnim tako težko razumeti, da nas sooči z resnico in pravi: Ti velik in obupan grešnik, pridi sedaj, grešnik kot si, k Bogu, ki te ljubi. Želi te takega, kot si, ničesar ne želi od tebe, ne žrtve, ne dela, želi tebe samega. 'Sin moj, zaupaj mi svoje srce.' (Pregovori 23,26). Upaj si priznati, da si grešnik. Zahvaljuj se Bogu, ki ljubi grešnika in sovraži greh.«
Ja, ni kaj dodati …