Cristiada

Včasih je dobro, da se človek malce poda in razgleda po svetu …

Na obisku pri mladih sobratih, ki študirajo v don Boskovem mestu, sem zvedel za zanimiv film o preganjanju mehiških kristjanov. Pa ne v antiki  ali v času Inkov in Majev ali v času konkvistadorjev, temveč v 20. letih prejšnjega stoletja …

Mehika. Eksotična dežela za potovanja, vroča kri in črnooke punce … Po obdobju političnega preobrata je narod padel v orbito neusmiljenega imperialističnega izkoriščanja ZDA. Washington si je pod krinko sloganov svobode in napredka prisvojil poslušnost in spoštovanje mehiških političnih voditeljev in s tem ekonomske interese. Ovirala jih je edino Katoliška cerkev. Predsednik Theodore Roosevelt (ki je, mimogrede, prejel celo Nobelovo nagrado za mir leta 1906), je trdil, da bo pri absorbciji (podreditvi) Latinske Amerike zelo zapleteno,dokler bo ta katoliška.

Leta 1924 je vodstvo Mehike prevzel Plutarco Elias Calles, ki je bil izvoljen s samo 2% prebivalstva, napovedal odmeven politični projekt: izkoreninjenje katoliške vere; izkoreninjenje »plevela« z uporabo agresivne kazenske zakonodaje, ki se je je prijelo ime Calles. Napadel je versko svobodo z najbolj brutalnim nasiljem: zažig in rušitev cerkva, izgon in poboj duhovnikov, prisila javnih uslužbencev k odpovedi vere, zaprtje 3.000 katoliških šol in zaplembo celotnega premoženja.

Mehičani so ob tem nasilju najprej organizirali miren upor: zbrali so 2 milijona podpisov za odpravo zakona Calles. Oblast je vse zavrnila z besedami, da ti podpisi  »niso veljavni«, ker ne prihajajo od državljanov, saj »tisti, ki delajo v nasprotju z zakonom države, niso vredni, da se imenujejo državljani.« Tako se je začel oborožen odpor »Cristerosov«, ki je kmalu prerasel v državljansko vojno med vlado in mehiškim ljudstvom.

To je zgodovinski okvir filma Cristiada - Za večjo slavo. Film predstavlja malo znano zgodbo o junakih, svetnikih in možeh, ki se niso borili za denar, za zemljišča ali moč, temveč za svobodo dostopa do zakramentov, za vzgojo svojih otrok in ohranitev njihove vere proti prostozidarski vladi, ki so jo postavile ZDA. Bitka, Cristiada, gledalcu predstavi tudi danes aktualno temo o težavnih vprašanjih verske svobode in  namene laične narave države, v katere definiciji je še vedno veliko zmedenosti. Končno nas »Cristerosi«  opominjajo, da se pacifizem ne more končati v nekritični izročitvi nasilnežev.

Tako piše o filmu Luca Costa, italijanski filmski kritik, po katerem sem si utrl boljši uvid v film.

Porfirio Diaz, mehiški predsednik v letih 1876-1880 in 1884-1911, je dejal: »Uboga Mehika. Tako daleč od Boga in tako blizu ZDA«. Lahko ga primerjamo z izraelskim veleposlanikom v Mehiki: »Ubogi Izrael. Tako blizu Bogu in tako daleč od ZDA.«

Film je posnet z odlično igralsko zasedbo, z visokim proračunom, v angleškem jeziku. Očitno cilja na hitro rastočo publiko v ZDA: mehiške Američane (30 milijonov). Je nekakšen mehiški Braveheart. A brez Mela Gibsona in s polno dozo katolicizma. Številne »Cristerose« je papež Janez Pavel II. namreč razglasil za blažene ob svojem obisku v Mexico City leta 2005. Del tega je zapisal Michael James Love.

Epski film s krutimi prizori mučenja, ubijanja, sovraštva do vere in maščevanja vročekrvnih Mehičanov te ne pusti ravnodušnega, čeprav izhaja iz drugega miselnega sveta in kulture. Ali se pač tudi pri nas ne pripravlja nekaj podobnega?