Cristiada
Včasih je dobro, da se človek malce poda in razgleda po
svetu …
Na obisku pri mladih sobratih, ki študirajo v don Boskovem
mestu, sem zvedel za zanimiv film o preganjanju mehiških kristjanov. Pa ne v
antiki ali v času Inkov in Majev ali v
času konkvistadorjev, temveč v 20. letih prejšnjega stoletja …
Mehika. Eksotična dežela za potovanja, vroča kri in črnooke
punce … Po obdobju političnega preobrata je narod padel v orbito neusmiljenega
imperialističnega izkoriščanja ZDA. Washington si je pod krinko sloganov
svobode in napredka prisvojil poslušnost in spoštovanje mehiških političnih
voditeljev in s tem ekonomske interese. Ovirala jih je edino Katoliška cerkev. Predsednik
Theodore Roosevelt (ki je, mimogrede, prejel celo Nobelovo nagrado za mir leta
1906), je trdil, da bo pri absorbciji (podreditvi) Latinske Amerike zelo
zapleteno,dokler bo ta katoliška.
Leta 1924 je vodstvo Mehike prevzel Plutarco Elias Calles,
ki je bil izvoljen s samo 2% prebivalstva, napovedal odmeven politični projekt:
izkoreninjenje katoliške vere; izkoreninjenje »plevela« z uporabo agresivne kazenske
zakonodaje, ki se je je prijelo ime Calles. Napadel je versko svobodo z najbolj
brutalnim nasiljem: zažig in rušitev cerkva, izgon in poboj duhovnikov, prisila
javnih uslužbencev k odpovedi vere, zaprtje 3.000 katoliških šol in zaplembo
celotnega premoženja.
Mehičani so ob tem nasilju najprej organizirali miren upor:
zbrali so 2 milijona podpisov za odpravo zakona Calles. Oblast je vse zavrnila
z besedami, da ti podpisi »niso veljavni«,
ker ne prihajajo od državljanov, saj »tisti, ki delajo v nasprotju z zakonom
države, niso vredni, da se imenujejo državljani.« Tako se je začel oborožen
odpor »Cristerosov«, ki je kmalu prerasel v državljansko vojno med vlado in mehiškim
ljudstvom.
To je zgodovinski okvir filma Cristiada - Za večjo slavo. Film
predstavlja malo znano zgodbo o junakih, svetnikih in možeh, ki se niso borili
za denar, za zemljišča ali moč, temveč za svobodo dostopa do zakramentov, za vzgojo
svojih otrok in ohranitev njihove vere proti prostozidarski vladi, ki so jo
postavile ZDA. Bitka, Cristiada, gledalcu predstavi tudi danes aktualno temo o
težavnih vprašanjih verske svobode in namene
laične narave države, v katere definiciji je še vedno veliko zmedenosti. Končno
nas »Cristerosi« opominjajo, da se pacifizem
ne more končati v nekritični izročitvi nasilnežev.
Tako piše o filmu Luca Costa, italijanski filmski kritik, po
katerem sem si utrl boljši uvid v film.
Porfirio Diaz, mehiški predsednik v letih 1876-1880 in
1884-1911, je dejal: »Uboga Mehika. Tako daleč od Boga in tako blizu ZDA«. Lahko
ga primerjamo z izraelskim veleposlanikom v Mehiki: »Ubogi Izrael. Tako blizu
Bogu in tako daleč od ZDA.«
Film je posnet z odlično igralsko zasedbo, z visokim
proračunom, v angleškem jeziku. Očitno cilja na hitro rastočo publiko v ZDA: mehiške
Američane (30 milijonov). Je nekakšen mehiški Braveheart. A brez Mela Gibsona
in s polno dozo katolicizma. Številne »Cristerose« je papež Janez Pavel II.
namreč razglasil za blažene ob svojem obisku v Mexico City leta 2005. Del tega
je zapisal Michael James Love.
Epski film s krutimi prizori mučenja, ubijanja, sovraštva do
vere in maščevanja vročekrvnih Mehičanov te ne pusti ravnodušnega, čeprav
izhaja iz drugega miselnega sveta in kulture. Ali se pač tudi pri nas ne
pripravlja nekaj podobnega?
Hm, prvič slišim za ta film. Dobra spodbuda za ogled. Imaš še kakšen dober predlog?
OdgovoriIzbrišiTejč