Don Boskove stvari: biret

Nastal sem v znameniti cerkveni šivalnici v Torinu. Takoj sem se vživel v prvotno lepo obliko, ki je izžarevala dostojanstvo in spoštovanje. Duhovniški biret tistega časa je imel kubično obliko s tremi togimi rebri in nekakšno pentljo na vrhu. Duhovniki so si ga pokrili tako, da je en krak gledal naprej, eden na desno in eden nazaj. V svoji skromnosti sem se dobro prilegel. Črna svila, s katero sem bil obdan, pa me je popolnoma zavarovala. Vse v meni je nakazovalo na svečanost in zbranost.
Ko so me kupili za tistega mladega duhovnika, sem sanjal o življenju, polnem spoštovanja in miru. Namesto tega pa sem se podal v veselo pustolovščino.
Znašel sem se torej na don Boskovi glavi in zaradi količine njegovih skodranih las sem se vedno držal po strani ali lezel z glave. Tudi zato, ker je bilo don Boskovo življenje zelo »dinamično«. Vsak dan me je čakalo presenečenje.
Vsako jutro sem bil pri sveti maši deležen posebne časti: ministrant me je predano poljubil in in oči vseh so izražale spoštovanje. Ampak potem ...
Cele dneve sem preživel v poslušanju utripa v don Boskovih sencih, iskrenja njegovih misli in skrbi za fante. Spremljal sem ga v razkošne atrije in čakalnice bogatašev. V znak spoštovanja me je držal v rokah, ko je v pogovorih z gospodi, polnimi prevzetnega napuha, razlagal potrebe svojega Oratorija. Kar tresel sem se od skrbi, pa tudi zaradi takega ponižanja.
Včasih, ko se je nabralo preveč skrbi, sem se bolj kot biret počutil kot trnjeva krona. Toda prišli so trenutki veselja, ne toliko lastnega kot otroškega. Ko si je don Bosko zavihal rokave talarja in ga privzdignil, se je zapodil med fante, jaz pa sem postal enkrat žoga, izstrelek, lovska trofeja. Da ne naštevam vseh odrgnin, ki so mi jih povzročali tisti poredneži, polni življenja.

Iz zgodovine

Don Bosko je bil pravi strokovnjak za duhovniške birete! V Spominih na Oratorij je zapisal: »Kdor je potrebova, da bi mu obril brado ali napravil tonzuro, se je zatekel k Bosku. Kdor je potreboval duhovniški biret, kdor je moral sešiti ali zašiti kakšno obleko, se je obrnil na Boska.« (Drugo desetletje, 9)

Ko me je don Bosko ob večerih položil na nočno omarico, sem si lahko v nekaj urah spočil. Trajalo je le nekaj ur! Ob zori me je hrup ponovno dvignil. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Brez greha lažne skromnosti se lahko pohvalim, da sem delal čudeže! Mladi duhovniški kandidat, ki ga je mučil hud zobobol, me je posadil na svojo glavo in bolečina je izginila. Don Bosko me je položil na glavo drugega klerika, ki je imel pomisleke glede svojega poklica in vsi njegovi dvomi so se razblinili. To je bil don Unia, kasnejši veliki apostol gobavcev.
Čez par let nisem bil več sebi podoben, moj lepi lok pa je bil le še lovilec izpadlih las. Pristal sem v starem kovčku med staro šaro s spomini na lepe dni in veliko sanj.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, ottobre 2012)