Don Boskove stvari: krojaška delavnica

V okolišu sem bila najbolj ugledana krojaška delavnica. A ko me je zapustil mladi Janez, se nisem mogla znebiti občutka globokega razočaranja. Vse upe sem polagala v mladega vajenca, ki je prišel iz oddaljenega zaselka Becchi … Namesto tega pa … Zakaj se je tako odločil?
Živo se spomnim trenutka, ko sva se spoznala. Petnajstletnemu kmetiču, ki je prišel k meni za vajenca, ob enem pa je obiskoval šolo v Castelnuovu, sem razkrila vse bogastvo in skrivnosti svojih polic, po barvah urejene kolute sukanca različnih debelin,  lesenih ravnil za risanje modelov in velikih svetlečih se škarij za vsakdanjo rabo.

Ni mi bilo težko narediti vtis na dečka s lasmi kodrasti, ki je do tedaj poznal le iglo in naprstnik sveje matere. Prav tako se je on spoprijateljil z menoj. V cerkvi je prepeval pod vodstvom pevskega vodje v župniji, mojega gospodarja Janeza Roberta. Naučil se je igrati na violino in orgle. Fant je bil kot goba: vsrkaval in naučil se je vse. Odločil se je, da se priuči tudi krojaškega poklica. V kratkem času se je naučil prišiti gumbe, zarobiti konce blaga s preprostim ali dvakratnim zgibom. Dalje se je usposobil ukrojiti hlače, telovnike in srajce. Slišala sem, kako se je šalil pred svojimi prijatelji: »Zdi se mi, da sem se usposobil za izvrstnega vodjo krojačev.« Res je to postal. Tako zelo, da mu je gospodar smelo predlagal, naj se mu pridruži in ostane v delavnici. A Janezovi načrti so bili drugačni: želel je nadaljevati študij. Delal je le zato, da si je mogel plačati knjige in šolanje. Zato mi je bilo malo žal. Bil bi odličen krojač. Z njim sem pri predstavljala preobrazbo v butično krojaško delavnico. Za njim so k meni prihajali le povprečni vajenci. Čez nekaj časa sem nanj pozabila.

Iz zgodovine

Leta 1830 se je Janez Bosko lotil krojaškega učenja, da bi si zaslužil za nadaljevanje študija. V zelo kratkem času se je tako privadil krojaštva, da mu je lastnik ponudil stalno zaposlitev v svoji delavnici (Memorie Biografiche, I, 233-234).

Leta so minevala. Nekega dne je stranka mojega gospodarja pripovedovala čudovito zgodbo vajenca iz Chierija, ki je postal duhovnik in svoje življenje posvetil revnim otrokom v Torinu. Kar vriskala sem od veselja in ponosa. Tisti Janez me ni pozabil: delal je kot dober krojač! Izkoriščani mladini je krpal rane življenja in šival njihova strgana srca. Zanje je krojil dostojno obleko in spreminjal mlade v poštene državljane. Napačne gume je odstranil z odpuščanjem in jim šival srajce prihodnosti, da bodo lahko njegovi duhovniki zavihali rokave. Pogosto je pripovedoval svoje sanje: »Videl sem se kot duhovnik v roketu in s štolo: takšen sem delal v krojaški trgovini. Vendar nisem izdeloval novih oblek, temveč krpal obrabljene kose blaga.«

V zadnjih dneh njegovega zemeljskega življenja mu je zdravnik dejal: »Don Bosko, vi ste kot ponošena obleka.« A zanj je bila že pripravljena čudovita obleka luči iz nebeške krojaške delavnice.