Otroške igrače za Albanijo

Predzgodovina

Lansko jesen se je oglasila s. Metka in mi sporočila, da so se v neki šoli odločili zbirati stvari za misijone in med drugim nabrali tudi za kombi plišastih igrač. Tudi sama je domnevala, da bi bilo to težko prepeljati v Afriko in ob enem tudi neuporabno za njihov način vzgoje in kulture. Afriški otroci po mojih izkušnjah ne potrebujejo naših igrač, saj znajo sami napraviti svoji kulturi primerne igrače.

In tako je kombi zbranih igrač pristal na mojih plečih, jaz pa sem jih »podturil« na Rakovnik. A ker škatel in vreč nihče noče skladiščiti in so več ali manj kamen spotike – tudi pri salezijancih ni nič drugače (!), sem se z Blažem dogovarjal, da bi jih čimpreje oddali na Karitas ali podobno ustanovo, ki bi jih lahko razdelila potrebnim.

Leto se je obrnilo in ob don Boskovem prazniku so bile igrače še vedno »kamen spotike«. Najin pogovor z Blažem pa je slišal tudi Andrej in omenil možnost, da bi jih odpeljali v Albanijo k nekim sestram, ki imajo tam vrtec. Seveda sem se strinjal odprtih rok in tako je stekla komunikacija z Albanijo. Z Andrejem sva se začela konkretno dogovarjati za datume, ko je kot strela z jasnega prišel njegov klic: »Igrač ni več na Rakovniku!« Medtem je o najinih načrtih neobveščeni Blaž uspel vse naložiti in prepeljati na Karitas. In to ravno v dneh, ko je Andrej dobil potrjeno, da bodo sestre v Albaniji z veseljem prevzele igrače za svoj vrtec.

Kaj sedaj? Andrej je pojamral, da si take blamaže že dolgo ni naredil, meni pa vest tudi ni pustila, da bi si mirno umil roke. Ker je bil čas odhoda že več ali manj potrjen, tudi zaradi drugih stvari, ki bi jih spotoma opravila, sva sklenila, da poskusim nekje dobiti vsaj nekaj plišastih igrač. Spomnil sem se na nekatere sedanje in nekdanje prostovoljce, s katerimi smo bili v Afriki, in jih poprosil, če bi kdo od njih odstopil kakšno staro plišasto igračo.

Akcija

Tako pomirjen sem pozabil na datum odhoda in vse skrbi, povezane z načrtovanim odvozom igrač. A prišel je mail neznane osebe, ki je spraševala, kam lahko dostavi igrače … in prišel je drugi mail, kje se zbirajo igrače … nato SMS, nato telefonski klic, da lahko pridem iskat igrače … Iz enega kratkega maila šestim ali sedmim prostovoljcem se je prošnja bliskovito razširila preko socialnih omrežij vse do radijskih oglasov na vse strani.

Popolnoma nepripravljen na kaj takega sem se zopet obrnil na Blaža in Andreja na Rakovnik, da bi tu postal center zbiranja. Bolj se je bližal maj, bolj se je polnila soba z vrečami in škatlami otroških igrač, ki so prihajale z vseh vetrov, od posameznikov, družin, do vrtcev in šol. Nazadnje se je nabralo za precej več kot sprva načrtovani kombi igrač, tako da nismo mogli prevzeti niti velikodušnih ponudb nekaterih drugih združenj, ki so že imela zbrane igračke in bi jih šli le naložit. V tem primeru se dobrota ni izkazala za siroto. S količino zbranih igrač se je povečevala tudi skrb, kako vse to prepeljati v Albanijo, saj se do tja pride preko vsaj treh meja in 6 mejnih prehodov, kjer cariniki verjetno ne bodo tako z navdušenjem gledali z vrečami in škatlami nabit kombi.

Na pot

Prišel je dan odhoda, ko sva se z Andrejem odpravila. Že na sosednji meji naju je carinik podučil, da veljajo slovenski zakoni in izgovori na dobrodelno dejavnost le v Sloveniji, ne pa tudi pri njih. In naju poslal na stranski vozni pas. Čeprav sva se zavedala, da bi najina pot lahko trajala tudi več kot le 10 ur, sva bolj kot ne klavrno zaključila, da se bova v primeru komplikacij pač vrnila.

Carinik je Andreja, ki se je vrnil k njegovemu okencu, nagnal nazaj v kombi, nato pa sam prikresal do njega, z očmi ošvrknil nabite vreče in zamahnil z roko, naj greva. Dolga pot ob jadranski obali je minila in pozno popoldne sva prišla na drugo mejo. Tudi tu sva čudežno opravila v nekaj minutah in že sva se  peljala salezijancem naproti v Podgorici. Kamen se nama je odvalil od srca, saj naju je tu čakal nov »zaveznik« - župnik Janez, ki je takorekoč že pravi Albanec.

Po vikend počitku smo se vsi trije s še vedno nabitim kombijem odpravili do cilja. Cesta, ki vodi iz Podgorice v Skadar, je vsa v delu na obeh straneh. Pa se niti ne trudijo, kdo bo koga prehitel v dokončanju le-te, temveč delajo v svojem ritmu in stilu. Če pride cisterna z gorivom za delovne stroje, je cesta zaprta, saj se za cisterno res ne spodobi, da bi se odmaknila na kraj ceste in tam opravljala svoje izlive … in če je strojev več, potem pač zapora traja dlje.

Tudi na zadnji meji smo opravili dokaj hitro, le volan je prevzel Janez, ker baje pozna vse policaje in bi se laže izmotal iz morebitnih težav, ker nismo imeli vseh papirjev. Tudi na albanski strani je bila vožnja zelo zanimiva: par sto metrov asfalt in pločniki, par sto metrov makadam in sama jama … Ko bo cesta dokončana, se bo po njej užitek peljati … kadar bo končana!

Na cilju

Hot i Ri je prvotno majhna vas, 4 km severno od Skadra, ki danes zaradi priseljevanja domačinov z okoliških hribov postaja predmestje samega Skadra. Sestre Frančiškanke so tu s pomočjo donatorjev zgradile na prvi pogled sodoben in moderen center z otroškim vrtcem, ki obsega 4 »učilnice«, dva prostora za prostočasno druženje in igranje ter vse ostale potrebne prostore. Vrtec brezplačno obiskuje nekaj več kot 50 3-5 letnih otrok, tu dobijo tudi brezplačen topel obrok. Vzgojo so prevzele sestre, ki jih je v tem trenutku še dovolj, čeprav bi jim prav prišla še kakšna vzgojiteljica, a nimajo denarja, da bi jo plačale. Država namreč ne podpira te ustanove, saj še državni vrtec v bližini z eno samo vzgojiteljico pravzaprav komaj životari.

Ravnateljica s. Lidija in meni stara znanka s. Renata sta nas sprejeli z največjim veseljem ter nam razkazali lično urejene prostore. Otroci so že odšli domov, saj so v vrtcu le do enih popoldne. Večina družin ima namreč doma tudi stare starše in sestre so se odločile, da jim malčkov ne bodo »trgale« iz družinskega naročja babic, ki so v teh krajih še močno zasidrane kot prenašalke domače kulture in vernosti, ob enem pa želijo s tem ohraniti »poklic« babic, ki tako ostajajo »zaposlene«.

Hvala

Hvala prav vsem, ki ste zbirali in prispevali otroške igrače, kakor tudi tistim, h katerim jih zaradi že zbrane količine nismo prišli iskat. Naštevanje bi bilo potrebno, a gotovo nepopolno, zato naj vsak ve, da se dobrota skriva v srcu.