Don Boskve stvari: trobneta
»Tataratata! Rata! Tataratata-tata!« Moje medeninasto telo se je lesketalo v
pomladnem soncu. Lahko sem dala vse od sebe in s svojim predirljivim glasom
rezala zrak. Travnik bratov Filippi se je tresel od življenja in veselja, moji
zvoki pa so preglašali zvonove nedeljskega jutra.
Moj mladi gospodar je znal igrati le dve ali tri osnovne melodije, a s pomočjo njegovih močnih mladih pljuč sem s svojim zvokom napolnila celo sosesko in še malo čez.
Od trenutka, ko me je stari gospodar potegnil iz žalostnega ždenja, se je začelo pravo življenje: dajala sem dnevni ritem paleti živahnih otrok, ki so se igrali, tekali, se smejali in molili v don Boskovi družbi. On si me je sposodil skupaj z mojim gospodarjem.
Do takrat sem igrala samo v spomin staremu trobentaču v godbi ter njegovemu vnuku, ki se je želel naučiti igrati plesno glasbo na trobento, vendar je bil preveč neučakan. Časi, ko sem se, gladka in sijoča, vrtela v plesnih dvoranah, so se zdeli dokončno mimo.
Ob srečanju z don Boskom pa se je vse spremenilo. Nekega dne je srečal gospodarjevega vnuka, ki je vame pihal na vse grlo in paral ušesa celi soseski ter mu dejal: »Potrebujem ravno tebe, da boš dajal razglase vsem fantom.« Moj mladi gospodar je rahlo zardel: »Jaz sem sramežljiv in nimam korajže javno govoriti ter začnem jecljati.« »Ne boj se. Opozarjal jih boš s svojo trobento. En pisk bo pomenil končanje igre, dva piska tišino in tako naprej.«
Od tedaj sem igrala v najboljšem orkestru na svetu. Don Bosko je bil dirigent, orkester pa je sestavljalo na stotine otrok, ki so se nahajali v zemeljskem raju, v oratoriju, katerega čas in stene so bile enake oboku nebes.
Ni trajalo dolgo. Nekaj tednov pozneje sta brata Filippi od don Boska zahtevala, da odide z njunega travnika. Žalosten trenutek don Bosku ni vzel poguma: »Vidim prostorno dvorišče in stavbo z veliko otroci, hodnike, cerkev in duhovnike.« Njegovo srce in vera sta že videla vse to in tako sem ta večer namesto žalostnih tonov zaigrala najlepše melodije iz mojega repertoarja.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, maggio 2012)
Moj mladi gospodar je znal igrati le dve ali tri osnovne melodije, a s pomočjo njegovih močnih mladih pljuč sem s svojim zvokom napolnila celo sosesko in še malo čez.
Od trenutka, ko me je stari gospodar potegnil iz žalostnega ždenja, se je začelo pravo življenje: dajala sem dnevni ritem paleti živahnih otrok, ki so se igrali, tekali, se smejali in molili v don Boskovi družbi. On si me je sposodil skupaj z mojim gospodarjem.
Do takrat sem igrala samo v spomin staremu trobentaču v godbi ter njegovemu vnuku, ki se je želel naučiti igrati plesno glasbo na trobento, vendar je bil preveč neučakan. Časi, ko sem se, gladka in sijoča, vrtela v plesnih dvoranah, so se zdeli dokončno mimo.
Ob srečanju z don Boskom pa se je vse spremenilo. Nekega dne je srečal gospodarjevega vnuka, ki je vame pihal na vse grlo in paral ušesa celi soseski ter mu dejal: »Potrebujem ravno tebe, da boš dajal razglase vsem fantom.« Moj mladi gospodar je rahlo zardel: »Jaz sem sramežljiv in nimam korajže javno govoriti ter začnem jecljati.« »Ne boj se. Opozarjal jih boš s svojo trobento. En pisk bo pomenil končanje igre, dva piska tišino in tako naprej.«
Od tedaj sem igrala v najboljšem orkestru na svetu. Don Bosko je bil dirigent, orkester pa je sestavljalo na stotine otrok, ki so se nahajali v zemeljskem raju, v oratoriju, katerega čas in stene so bile enake oboku nebes.
Nekoč je don Bosko, tudi z mojo pomočjo, z zamahom roke dosegel tišino štiristotih mladih, ki so se podili in kričali na travniku. Policist, ki je bil priča temu dejanju, je vzkliknil: »Če bi bil ta duhovnik general vojske, bi se lahko bojeval proti najmočnejši vojski sveta.«Iz zgodovineV marcu 1846 je Don Bosko zapustiti hišo Moretta in najel travnik bratov Filippi. Sam se spominja: »Zjutraj ob določenem času je zvok trobente zbral vse fante, drugi pisk jih je utišal, da sem jih lahko nagovoril …« (Spomini na Oratorij, drugo desetletje, št. 20).
Ni trajalo dolgo. Nekaj tednov pozneje sta brata Filippi od don Boska zahtevala, da odide z njunega travnika. Žalosten trenutek don Bosku ni vzel poguma: »Vidim prostorno dvorišče in stavbo z veliko otroci, hodnike, cerkev in duhovnike.« Njegovo srce in vera sta že videla vse to in tako sem ta večer namesto žalostnih tonov zaigrala najlepše melodije iz mojega repertoarja.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, maggio 2012)
Komentarji
Objavite komentar