Trinajst vrtnic

Potepajoč se po svetu sem v znani katoliški knjigarni velikega, a ne več tako katoliškega mesta, zagledal film z zanimivim ovitkom. Ko sem škatlico obrnil, sem odkril njegov španski izvor. In zraven razlago, da gre za prikaz dogodkov ob okupaciji Madrida v času vzpona Francove diktature.

Torej španska tema razdvajanja naroda, kjer je preteklo nemalo krvi. Težka tema, zato sem film položil nazaj na polico. In se čez čas vrnil ter ga ponovno obračal ... Združenje socialistične mladine se na skrivaj zbira, doživi izdajo, deportacijo in zapor. Med njimi trinajst žen, deklet, mladoletnic ... Med vsemi svetniškimi in oh in sploh filmi znane katoliške knjigarne morajo prodajati "kar nekaj"? In ker mi notranji čut ni dal miru, sem ga vzel, čakajoč da se vrnem domov in si ga ogledam.

Težko je opisovati stvari, ki te ne pustijo ravnodušne, a ne veš, kako bi jih izrazil. Verjetno bi kdo rekel: klasični (pred)vojni film, prepleten z ljubezensko zgodbo, ki ni v prvem planu, prikaz življenja umetniške družine, španskega melosa in temperamenta ... V filmu nisem doživel vrha, če ne ob koncu, prikaz boja za svobodo in pretok idej nad strukturo pa je napet vsak trenutek ...

Ker sem "poklicno" deformiran in okužen, sem ga gledal s kančkom nezaupanja, ker mi je v mislih ostala predstavljena vsebina z ovitka. A zadnje pismo matere sinu, naj ohrani vero in se dobro pripravi na prvo sveto obhajilo ter nikoli ne sovraži ubijalcev svoje matere, me je prizemljilo, da je ni oblasti, ne časti in ne človeške norosti, ki bi lahko uničila tako pokončnost človekobožjega duha, tudi če se nahaja v "drugem" taboru ...