Don Boskove stvari: brivski nož

Narejen sem bil v slavnem podjetju nožev Solingen, kupil pa me je znani brivec v Torinu. Počutil sem se ponosnega in srečnega. Nisem končal v kakih neotesanih in robatih rokah kmeta ali še kaj hujšega. Moje urejeno in svetlo delovno mesto je bilo med spoštovanimi gospodi in damami, oblečenimi po zadnji modi. Moj mojster je bil čislan brivec in njegov salon je bil dobro obiskan. Lica, po katerih sem polzel lahkotno, a z ostrim rezom, so pripadala vzgojenim in vljudnim gospodom.
Edini, ki me je upravljal, je bil moj gospodar. Priznam, da je imel izvrstno roko.
Dobro se spomnim nekega jutra. Počival sem v svojem usnjenem žepu, ko je vstopil mlad duhovnik prijaznega in simpatičnega videza. Sedel je na prazen stol. Pristopil je mali fantič našega salona, da je gospoda namilil. Mladi duhovnik ga je ogovoril, kot da bi se že od nekdaj poznala: »Kako ti je ime? Koliko si star?«
»Karlin. Star sem enajst let.« »Dobro, Karlino, kar pošteno me namili. In kako gre tvojemu očetu?« »Umrl je. Mama je še živa.« »Ubožček, žal mi je.« Fantič je končal z miljenjem. »Tako, sedaj pa kar pogumno: vzemi brivski nož in me še obrij.«
Mojster se je zaskrbljeno obrnil k njima: »Kaj takega, prečastiti! Paglavec tega ne zna. On pripravlja le milnico in mili.«
»Toda prej ko slej se bo moral naučiti briti, kajne? Torej lahko začne pri meni. Kar pogumno, Karlin!«
Tresti sva se začela oba: Karlin in jaz. Pošteno me je zaskrbelo. Ko me je začel voditi po bradi, sva se oba znojila. Sledil je kakšen močnejši poteg, tudi kakšen manjši urez se je zgodil, a prišla sva do konca. Ostal sem cel.

Iz zgodovine

Pisalo se je leto 1848. Karlin je ostal v oratoriju več kot petdeset let. Vesel in živahen je postal odličen voditelj vsake oratorijske slovesnosti. Njegovi skeči so nasmejali prav vse. Ko se je spominjal don Boska, je jokal kot otrok. Dejal je: »Rad me je imel.« Zapel je odpev pesmi, ki so jo že vsi poznali in gre takole: »Živel bom sedemdeset let, tako mi je dejal Očka Janez.«
To je bila ena izmed mnogih »prerokb«, s katerimi je don Bosko, malo za šalo malo zares, spodbujal svoje fante. Karel Gastini je umrl 28. januarja 1902, star 70 let in en dan.

»Zelo dobro, Karlin!« se je nasmehnil don Bosko. »Zdaj, ko sva prijatelja, me pridi kdaj obiskat.« Olajšano sem zadihal. Karlino se je ves srečen ponosno nasmehnil.
A zgodba se ne konča tukaj. Fantič je postal najboljši don Boskov prijatelj. Poleti tistega leta ga je don Bosko vsega objokanega srečal v bližini brivnice.
»Kaj se je zgodilo?« »Moja mama je umrla, šef pa me je odpustil. Starejši brat je pri vojakih. Ne vem, kam naj grem.«
»Pojdi z menoj. Vedi, da sem reven duhovnik. A tudi ko bom imel le kos kruha, ga bom razdelil na pol.«
V svojih spominih starega brivskega noža si želim, da bi, stisnjen v trepetajoči se roki mladega vajenca, še enkrat obril tisti simpatični obraz.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, aprile 2012)