Don Boskove stvari: hiška v Becchijih

Čeprav sem stara več kot 200 let, se še vedno imenujem don Boskova »hiška«. Ljubkovalen izraz. To sem si zaslužila. V normalnih okoliščinah bi že zdavnaj morala biti le pokopanih kup ruševin.

Vsi mislijo, da še stojim zato, ker so okoli mene zgradili podporne zidove. Dejansko pa vsako jutro napnem vse moči in se zravnam do strehe v znamenje zvestobe do tistih, ki so nekoč živeli za mojimi zidovi. V tem je vsa moja skrivnost.

Že nekaj časa pa ne vem več, kaj sta mir in spokojnost. Vsak dan si me ogleda na stotine obiskovalcev z vseh koncev sveta. Vsi se želijo fotografirati z mano. Odkrito rečeno, naveličala sem se, da ogledujejo moje uboge opeke in vzkliknejo kakšno ljubeznivo besedo o ljudeh, ki sem jih imela čast gostiti.

Sem del »vpijočih kamnov« iz Evangelija. Kričati hočem voljo mame Marjete in s tem spomniti na pogum te matere, kako je vzgajala svoje otroke. Samo ona je bila sposobna spremeniti moje uboge zidove v topel in sprejemajoč dom: v družino.

Iz zgodovine

Na prvih straneh »Spominov na Oratorij« don Bosko opisuje svoje otroštvo in vesele ter težke trenutke, ki jih je preživel z mamo Marjeto, bratoma in staro mamo v hiški v Becchijih.

Kako rada bi pripovedovala o pogovorih mame Marjete s svojimi sinovi; njene besede za lahko noč, ko jih je učila, kako naj bodo v življenju močni, ne da bi opustili nežnost. V svojem starem opečnatem srcu hranim spomine njene usmiljenosti, sposobnosti, kako je pičlo moko in tisto malo mineštre delila z najbolj ubogimi.

V seniku, ki je sedaj prazen, ohranjam odmeve zgodb, ki jih je Janez Bosko pripovedoval svojim prijateljem v iskrivih barvah in z vso ljubeznijo ter s tem razveseljeval male prijatelje. In mogoče kakšnega odraslega firbca.

Obiskovalci, ki me obiščejo in fotografirajo (zdi se mi, da sem najbolj fotografiran spomenik v Evropi), zmajejo z glavo in vzdihujejo: »Kakšen revež je bil don Bosko kot otrok.« Najraje bi na glas zakričala: »Želim vam, da bi imeli v vaših domovih vso ljubezen, toplino in veselje, ki sem jo sama preživljala s to malo družino …«

A nihče ne opazi solz domotožja, ki kapljajo po mojih starih zidovih.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, dicembre 2011)