Don Boskove stvari: gradbeni načrt

Sem preprost gradbeni načrt. Nastal sem v biroju odličnega torinskega arhitekta Janeza Delponteja. Na mojem najboljšem risarskem papirju so se z najboljšo tinto iz kinina razločno risale jasne linije manjšega poslopja.

A občutek ponosa, ki me je preplavil ob tem, ni trajal dolgo. Z grenkobo sem spoznal, da se nahajam na vogalu velike mize, kjer so se nabirali razno razni načrti in skice. Bili so precej bolj izdelani in podrobni od mene: celi plani sijajnih palač, prepolnih bahavih in fantastičnih arhitektonskih oblik.  Priznam, da sem se kar malo sramoval svoje majhnosti.

Tudi šef biroja, Janez Delponte, me je obravnaval kot dolgočasno nadlego. Na hitro me je zvil in me po kurirju odposlal v neko hiško v predmestju Torina. Ob vseh imenitnih zvitkih, povitih z rdečim trakom, sem se sam sebi zdel prav ubog.

Razgrnili so me na leseno mizo. Tedaj sem srečal tiste oči. Nihče me še ni pogledal s takim zanimanjem. Spoznal sem, da so tiste sanjave oči mladega in simpatičnega duhovnika v mojih maloštevilnih linijah videle stotine zgradb. Iz ubogega načrta sem se spremenil v skrinjico bodoče obljube.

Iz zgodovine

Poleti leta 1859, ko se je število fantov vedno bolj množilo, je don Bosko pri podjetniku Janezu Dalponteju naročil načrte za pritlično poslopje, naslonjeno na ogradni zid, ki bi stala vzporedno s prvo lopo, kjer je bila kapela. Razdeljeno je bilo v tri precej velike sobe, ki so jih uporabili za šolo. Naprej se je raztezal hodnik, ki je vodil v spalnice. Na sredini se je prišlo do prostora s koritom za pranje, v bližini pa je bil nadstrešek za drva (prim. Memorie Biografiche, VI, 267).

Najlepše je šele prišlo. Ko je na meni popravil nekaj detajlov s svojimi idejami, je mladi duhovnik poklical nekaj svojih fantov. Kar čutil sem božanje njihovih oči. Gledali so me, kot da bi moje uboge linije predstavljale kraljevsko palačo.  Nato so me predali v hrapave roke nekega zidarja in čez nekaj mesecev so se zmerne linije na meni spremenile v resničnost. Iz mojega načrta so zrasle tri šolske učilnice, pralnica in drvarnica. Ni malo, kajne?

Tako imam čast, da sem na lastni koži gostil prve poteze don Boskovih sanj: kako sezidati dom, ki sprejema in tako dati upanje vsem mladim sveta.