Don Boskove stvari: osel iz Generale

Sem močan in vzdržljiv. Naučil sem se, da ne kaže biti preveč samosvoj in trmast. Sicer pa nisem mula. V slednjem primeru bi mi jih krepko naložili. Siva dlaka ponazarja moje žalostno življenje.

Še kot žrebeta me je kupil upravitelj »Generale«, zapora za mlade prestopnike v Torinu. Služil sem za prenašanje težkega orodja, ki so ga uporabljali mladi zaporniki med svojim prisilnim delom. Ko so se jih pazniki lotili s palicami in koli, so ti mladi ljudje iskali zaščito ob meni. Udarci in brce so padali po meni, kot da bi tudi sam bil zapornik. Fantje so bili žalostni, umazani in smrdljivi.

Toda med vsem tem trpljenjem hranim skrivnost, ki je kot žarek v mojem ubogem življenju. Včasih je prišel na obisk mladih zapornikov poseben gost in jih založil s sladkarijami, predvsem pa s prijateljstvom in spodbudnimi besedami. To je bil mlad duhovnik, ki so ga klicali don Bosko.

Iz zgodovine

Leta 1855 je don Bosko dobil dovoljenje, da lahko odpelje na izlet v Stupinigi vse mlade iz torinskega mladinskega zapora Generala. Živež je nosil osel, na katerega so mladi posadili don Boska. Zvečer so se vsi mladi vrnili v zapor. (Memorie Biografiche, V, 220)

Nekega dne se je mladi duhovnik pogumno predstavil upravniku zapora in mu predlagal: »Ti mladi ljudje potrebujejo malo svežega zraka. Rad bi jih vsaj za en dan peljal na izlet. Lep sprehod jim bo koristil za dušo in telo.« Upravnik je je zmedeno poskočil s stola: »Saj se hecate, kajne?« »Sploh ne! Obvežem se, da bom do večera vse pripeljal nazaj,« je odvrnil don Bosko.

Da bi dobili dovoljenje, je moral prositi kraljevega ministra. Ta je zahteval dogovor: »Naj bo, vendar vas bo spremljala policija v civilu.« Mlad duhovnik se je nasmehnil: »Želim biti sam, prosim«. Minister je zmedeno odvrnil: »Zvečer ne boste pripeljali niti enega nazaj.«

Naslednji dan se je vesela in barvita karavana podala po cesti, ki pelje do ene izmed najlepših kraljevih rezidenc, v Stupinigi. Kopital sem pred vsemi, natovorjen s klobasami, kruhom in steklenicami vina. Bil sem tako vesel, da teže sploh nisem čutil. Vmes so me osvobodili tega tovora in name posadili don Boska, saj so se bali, da bi se ta od hoje preveč utrudil. Bil sem bolj ponosen od samega kraljevega konja.

Ko smo prispeli v Stupinigi, jih je don Bosko povabil v cerkev k sveti maši,  nato pa jih gostil s kosilom in malicami in jih zabaval skozi cel dan. Nemogoče je opisati srečo, ki je vzcvetela na vseh tistih obrazih. Uživali so v svetu dobrot, tekali po potkah kraljevega gradu, se hladili v sencah dreves in ob bregovih voda ter počivali na cvetočih in z zelišči prepojenih travnikih.

V večernih urah so se vsi vrnili v svoje žalostno bivališče.

Minister je nestrpno pričakoval poročilo o odpravi, ki ga je zelo razveselilo. Še več, ker je imel zelo lahkomiselnega nečaka, se je odločil, da ga zaupa don Bosku: »Samo on lahko spremeni njegovo srce.«

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, luglio 2011)