Don Boskove stvari: jesenska hruška

Zrasla sem na svežem alpskem vetru. Imam globoke in močne korenine, moje veje pa so prenesle vse navale neviht. Spomladi so me nahranile, odele so se s cvetovi in podarili so čudež jeseni: pozne sadove, majhne a sočne.

Spominjam se neke pomladi v Becchiju, ko sem se kot ostale kolegice hruške prav gizdavo odela v belo rožnate čipkaste cvetove. K meni je prišel tisti fantič. Njegov korak je bil uren in dvoje prebrisanih oči je gledalo izpod njegovega kodrastega šopa črnih las. Podrobno si je ogledal moje deblo (ne zanikam, da sem trepetala; paglavci se včasih prav grozljivo spravijo nad drevesa) in me pobožal. Preučil je mojo najdebelejšo vejo. Seveda je bila zanj previsoka, zato je splezal name kot maček in okoli veje navil močno vrv, spleteno iz konoplje.

Osuplo sem ga opazovala, ko je ogledoval bližnjo visoko rogovilo. Zatem se je spustil in drug konec vrvi privezal na stari modri hrast, s katerim sva si delila viharje in sončne zahode. Da vam ne rečem, kako so šepetali moji listi in cvetovi, ko se je fantič znova vzpel name in se podal na vrv. Hodil je po vrvi! Z nogami! Za trenutek se je ustavil in globoko vdihnil. Nato pa je razširil roke kot dvoje peruti in v iskanju ravnotežja napravil naslednji korak.

Za trenutek je omahnil in padel na tla. Travniške bilke so naredile vse, da bi ublažile padec, a so prejele le plosk udarec! Boleče se je pobral, si pretegnil hrbtenico in se spet podal na vrv. Do večera se je to ponovilo še kakšnih desetkrat ali celo dvajsetkrat. Vendar se je po nekaj tednih prosto sprehajal in poplesaval po vrvi, kot bi se sprehajal po travniku.

Iz zgodovine

Don Bosko pripoveduje: »V Becchiju se je nahajal travnik, kjer so takrat rasla razna drevesa, med njimi jesenska hruška, ki mi je bila v veliko pomoč. Nanjo sem navezal vrv in jo napel do drugega drevesa … Po vrvi sem se naučil sprehajati kot po stezi, delal sem salte in poplesaval …« (prim. Spomini na Oratorij, 21).

Najlepše pa je bilo ob nedeljah popoldne. Okoli mene se je zbrala vsa vas. Stari, odrasli, otroci. Fant je najprej vse povabil k molitvi, nato se je povzpel na majav stol in razložil nekaj misli. Končno pa se je pričela predstava: izvedel je dih jemajoče salte, jedel kovance in jih spet potegoval iz nosov navzočih, zavil je vrat petelinu in ga takoj zatem obudil k življenju, nato pa se je kot maček pognal po mojem deblu in začel poplesavati po vrvi. Program je izvajal lahkotno in z dvignjeno glavo. Le jaz sem zaznavala napetost njegovih mišic. Delal je salte, se obrnil na roke in dvignil noge v zrak, se obrnil na glavo in se spet spustil na noge.

Spodbudil je bučne aplavze. Če sem prej bila priča bolečim padcem, sem zdaj imela čast prisostvovati njegovi slavi. Moje listje je zašumelo v vetru: »Braô, Giôanin!«
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, aprile 2011)