Nekoliko satirični pripetljaji ob križu

Lepega nedeljskega popoldneva sem na Mirni zavil mimo gradu v dolino, kjer je zemlja ohranila njegovo telo. Seveda spet ne iz pobožnosti, temveč bolj iz preračunljivosti. Lep sončen dan, hladna senca v nedrjih pogozdenih pobočij in dobra fotka, ki naj bi ob tem nastala ... Že ob t.i. mirnskem bazenu pa sem opazil, da nisem sam. Na drugi strani, v senci visokih krošenj sem poleg ljudi zagledal avtomobile, plinske bombe in pečice ter seveda velik oblazinjen salonski stol z izrezljanim naslonjalom. Debelo sem ga pogledal, a nisem opazil, da bi ga kdo zavrgel ali da bi bil pokvarjen.
Peljal sem naprej. Še nekaj 10 metrov, pa bo. A namesto praznega prostora sem med vejami zagledal nekaj prestižnih avtomobilov z registracijami Jankovićevega mesta, še globlje med drevesi velik bel kombi in pred njim pravo razkošje pečenja nad plinsko bombo. Seveda se vse to ni pripeljalo in peklo samo. Možakarji so zadovoljno greli piva na svojih trebuhih, ki so jih prej ohladili v vodi, ki deli cesto in zaplato zemlje pod pečino, kjer stoji Grozdetov križ. A mostiček, ki dva bregova povezuje, je bil poln žena in otrok, ki so se plazili prav povsod ...
Z zelo mešanimi občutki sem pritisnil na plin in odpeljal dalje. Saj ne vem, kaj je lepše: idiličen samoten kraj za razlivanje lastnih razpredanj o krutem mučeništvu ali s pečenim vonjem odišavljen prostor lahnega poletnega oddiha, ki ga krasi križ z druge strani ... slednje mi nekako ni tuje, a po moje nikakor ne spada v celoten okvir Grozdetovega zaključka življenja ... Seveda sem se vprašal, čigav je tisti kos zemlje? Ali ne bi mogli postaviti vsaj table z razlago tega posvečenega kraja? Pa nikakor ne zahtevam, da bi to postal "milostni romarski kraj" ali kaj podobnega. Dovolj bi bila že nevpadna lesena ograja, ki bi omejevala prostor za parkiranje ob cesti ...
Vrnil sem se in se nekaj ur tudi sam hladil v senci prijateljevih češenj, ki so sadove že zdavnaj obrodile, listje pa je bilo še bujno. A tudi Bog ni počival: poslal je močan naliv, ki je ohladil ozračje zunaj in znotraj. In ob tem sprožil iskrico v glavi prijateljice, da je verjetno pregnal tudi tiste piknikarje pri Lojzetovem križu. Ponovno smo sedli v avto in se vrnili. Ob bazenu ni bilo več ljudi, ne plinske bombe in ne avtomobilov. Stol je še ponosno stal kraj pota. Mogoče pa ga je res kdo zavrgel? Tokrat med vejami ni več ne duha ne sluha o prestižnih avtomobilih, ostale so le še sledi v razmočeni zemlji. Svežina je puhtela iz zemlje, ko smo stopali po mostičku. Sveče so gorele in orošeno cvetje je dvignilo svoje cvetove ... Potoček pa je mirno telek dalje.
Saj mogče pa res ni nič narobe, če se otroci igrajo tod in si ljudje iščejo senco. Tudi tedaj so se otroci potikali tod okoli in nabirali zvončke. In tistih par metrov zemlje pod pečino na drugi strani reke tudi ni bilo oskrunjeno. Vsaj sledi ni bilo nobenih ... Kaj pa vem ...
Ko prebiram knjigo Milanke Dragar Zvest križanemu, se smejim ob zapisih, kako se je Lojze stepel. Svetnik se tepe, ravsa, koga namaha? Končno nekaj pravega. Ja, blagor ljudem, ki lahko z Bogom opravijo neposredno, drugi se še ob takih in podobnih zgledih ne moremo kaj prida posvečevati ...