SEK pa res seka!

V Celje me ni vleklo ... Velike množice, tropsko vreme ... je bolje v senci pred televizorjem, če pa bo dolgas, pa prestavim program ... tako nekako sem si prigovarjal do zadnjega, ko je bilo treba priskočiti na pomoč. Dva mladca iz Šentruperta so namreč staknili, da bosta v procesiji pri relikvijah Lojzeta Grozdeta in sta morala biti v Celju že ob 8. zjutraj
Pa naj bo, sem si dejal, imam vsaj razlog, da se odpravim na pot ... Zgodnje vstajanje mi ne diši, v avtu poiščem radio Ognjišče in vsi trije med ovinki skozi Brunk poslušamo, kako je v Celju. Hiteli smo tudi zato, da se izognemo napovedani gneči ... Presenetljivo hitro smo prispeli do cilja. Gneče nobene, sicer pa je bila ura šele 7.30. Brez težav smo parkirali na javnem parkirišču trgovskega centra in se odpravili na mini romanje proti celjskemu stadionu. Prvi posamezniki in skupinice so se že usmerjale tja. Ko sem mladca več ali manj srečno oddal pristojnim za nevemkaterezadeve, sem se za množico, ki se je gnetla na stopnicah, ojunačil in ji sledil na tribuno. Kar bo, pa bo ...
In je bilo! Sedež sem si poiskal sredi senčne tribune pri stopnicah. Pogled na mravljišče okrog oltarja in pevske vaje so me potegnile "noter". Čas je ob opazovanju prihoda ljudi minil kot bi trenil in še pred začetkom programa so bile vse tribune polne. Polne do zadnjega sedeža. Prostovoljke pred menoj so hitele deliti vodo in raznorazne informacije, svoje sedeže pa prepustile vedno novim in novim iskalcem sedežev ... Prijeten starejši par z Notranjske, ki sem ga dobil za družbo, je navdušeno komentiral premike poznanih in malo manj poznanih gospodov in organizatorjev ter prihod gostov na VIP tribuno, v katere neposredni bližini smo bili.
Program se je začel. V en glas smo prepevali, ploskali in molili. Neverjetno. Mladi, otroci, starejši, vsi. Navdušeni. Kako ne bi tudi sam padel v to ozračje Božje miline, ki je žgala od znotraj. Koliko rok je poiskalo robce in si brisalo solze, ko je v sprevodu na stadion prispela Marijina milostna podoba. In ploskanje.
Neverjeten je bil pogled na poln stadion, ki je navdušeno pozdravil Marijo.
Kljub prepovedi so novi in novi romarji napolnili ter zasedli stopnice. Tudi težko hodeča mati in njena hči sta se posedli nanje kljub ponujenemu sedežu ... Množice pa so se še kar valile po poteh okoli stadiona ...
Še zadnji VIP gostje so zasedli svoje sedeže in soseda je zopet pokomentirala, kaj in kako je z našo politiko. Sicer pa res, kaj je tega treba na takem slavju? Prišli smo pozdravit Jezusa, prišli smo k maši in to je dovolj.
Gorečnost je rasla od presmi do pesmi, od pričevanja do pričevanja. Prišli so mladi, prišli so otroci! Kakšno navdušenje.
Začela se je sveta maša. Slovesno, mogočno. Na tribuni ni bilo slišati ne govora ne smeha ne pokašljavanja, le pesem in molitev. Kdo zmore doseči kaj takega pri toliki množici, če ne Gospod? Božjo besedo in njeno razlago smo vpijali tako kot so se sončni žarki vpijali na stadion.
In že sem ponosno pogledoval na procesijo z Grozdetovo relikvijo, ki je korakala h voditelju kardinalu Bertoneju. In nisem mogel molčati, da sem pomagal v Šentrupertu, v župniji, kjer je Lojze Grozde pokopan ...
Časa ni bilo več. Bilo je le še stanje občudovanja in zrenja. Gospa na stopnicah je pri povzdigovanju pokleknila kar počez na stopnice. Izraz vere, pripročnje, zahvale. Ja, tudi meni so se ob pogledu na tako izraženo vero orosile oči. Ob koncu pa še počastitev Najsvetejšega v največji procesiji po 75 letih. Spet dolg poklek in molitev. Pa saj ni treba besed. To je doživetje.
Ob koncu sem se komaj komaj odtrgal in pohitel pred stadion, poln ljudi, ki niso mogli vanj in so se veseli in mirni pripravljali za odhod. Ja, tako slavje ti res da krila, da lastne težave postanejo majhne in da tudi nogometna tekma ni vse na svetu, pa čeprav sem držal pesti, da bi zmagali. In zmagali so, zmagali smo vsi ... Gospod je očitno posegel tudi v naš čas in prostor. Sedaj se pa začne ...