Zaključek črnogorske odisejade

Ker v Podgorico prihaja večji od mene, je čas, da zaključim svoje delo in življenje v tem delu sveta. Prav ob zaključku sta me Nosh in Janez povabila še na kratek obisk Skadra in njegove okolice. Medtem ko je Nosh predaval študentom v salezijanskem zavodu, sva z Janezom obiskala njegovo Berdico. Predvsem pa je bilo zanimivo poslušati albanske kmetijske nasvete. Zatorej ni čudno, zakaj Janezu tukaj v Podgorici vse ženske zavidajo njegov vrt ...
Prav tako so se na vsakotedenskem športnem večeru zbrali podgorički Slovenci (beri diplomati, gospodarstveniki in vse, kar se nahaja tukaj vmes), ki so tokrat prišli v tako velikem številu, da so lahko odigrali pravo košarkaško tekmo. Čeprav se nimam za strastnega igralca, sem imel tokrat dober namen postopati po igrišču, a ker je pomoč sobratu na prvem mestu, sem se tudi temu (brez težav) odpovedal. Ker je namreč tukaj na obisku tudi Rudi iz Celja, so mu bili prav samo moji športni copati, kajti vsi drugi imajo precej večje noge ...
Novih 700 knjig je urejenih, za ostale pa v trenutni knjižnici tako ni prostora ... premljevalnih dogodkov pa tudi ni manjkalo, čeprav se je zdelo, da jih bo. Bogu hvala za dneve, ki sem jih preživel v tej skupnosti, kakor tudi salzijancem tukaj. Upam, da se še vrnem.