Generacija
Seveda nismo mogli mimo tega, kdo izmed nas je postal večji koristolovec. A smo se le poenotili in zaključili, da bi bilo dobro, če bomo vsi Kristolovci ...
Pot nas je vodila na Balkan. Obiskali smo salezijansko skupnost v Mužji v Vojvodini, nato pa se odpravili na ekspres turnejo po Bolgariji. Na jezikovnem področju se je zataknilo že pri sosedih. Janez je naročil zeleno solato s fižolom, dobil pa razredčeni pasulj s klobasicami! Če prevajate fižol s prebrancem in nato pokimate, pač pride ven takšno naročilo ...
V mužljanski skupnosti so nas sobratje sprejeli nadvse prisrčno in veselo, tako da smo imeli že pred večerjo veseli večer. Ravnatelj Stanko, Zoltan in Stojan ter Janez so se kar potegovali za našo pozornost ... no, skoraj! Kljub obilici dela na vseh področjih so zabavni in veseli. Janez pač ne more iz svoje kože in zato smo o njem in od njega slišali največ "sočnih". Zelo rad spoveduje. Kadar se le da in če je le mogoče. Če pa ni, se pa tako naredi. S sopotnikom se peljeta v avtu in Janez vpraša, če bi se rad spovedal. Pa pravi sopotnik, da ne. Pa Janez spet pravi, da bi bilo to dobro. Pa sopotnik odvrne, da ni pripravljen. In se peljeta mimo gostilne, kjer na terasi možakarji ob zahajajočem soncu pijejo pivo. In pravi sopotnik: "Če mi plačate pivo, se bom pa spovedal!". Rečeno, storjeno!Drugo jutro smo se skupaj z vodičem Stojanom odpravili v Bolgarijo. Avtocesta iz Beograda do Niša je lepa in hitra, le da se tam policaji vozijo po odstavnih pasovih - v nasprotno smer! Verjetno tako najučinkoviteje umirjajo in urejajo promet ...
Prispeli smo na bolgarsko mejo, torej nazaj v EU, ko je policajka odpeljala Stojana in smo ga čakali pol ure. Ko smo že mislili, da so ga zaprli, je le prišel nazaj, pred tem izpolnil vse mogoče papirje in plačal vse možne takse ... ja, to je balkanska EU. Čez nekaj metrov smo morali spet ustaviti in kupiti cestno vinjeto. Enotedenska stane med 4 in 7 evri, odvisno, pri kom kupiš in če imaš drobiž ...Odbrzeli smo mimo Sofije, ki mi ni pustila ne vem kakšnega vtisa, razen takega, da tukaj ne bi razlagal, ko pa smo se bližali osrčju Bolgarije, pa se je vtis znantno popravil. Lepa, zelena valovita in hribovita pokrajina, ki v dolinah skriva redka naselja. Pozno popoldne smo prispeli v Gabrovo in etno muzej Etar, ki je bil cilj celodnevnega potovanja.
A imeli smo smolo. Muzej na prostem je bil odprt samo še pol ure (pozabili smo na časovni pas!) in začelo je deževati ravno, ko smo stopili s kombija.
Zato smo se po krajši pavzi odpravili še malo dalje na ogled stare bolgarske prestolnice Veliko T(a)rnovo. Razgibano in lepo mesto ob stičišču dveh sotesknih rek je s svojim starim delom na skalnih pečinah prava paša za oči. Ob povratku smo ravno ujeli še pravi lightshow, ki je spektakularno osvetljeval dele starega mesta in gradu ter ga ožarjal zdaj v eni barvi, zdaj v drugi. Manjkalo ni niti laserskih svetlobnih vložkov, vsa predstava pa se je zaključila v ožajrenem pogledu na stari del in mogočnem zvonjenju zvonov.S cestno policijo nismo imeli težav. Vedno, ko smo opazili policaje, smo začeli vleči varnostne pasove in se privezovati. Tudi ob povratku v Gabrovo je bilo podobno. Le da je Marko, ki je sedel zadaj na sredini, na koncu ugotovil, da ga nekaj tišči. Kaj ga ne bi, ko pa se je privezal privezal kar dvakrat, enkrat z leve, drugič z desne ...
Naslednji dan smo si končno ogledali etno muzej na prostem, kjer je najbolj uživala stroka (tj. Janez), nato pa smo se po etno cesti (razlaga verjetno ni potrebna) odpeljali novim dogodivščinam naproti. Sicer so pa magistralne ceste na splošno dobre in lepe, sem in tja pa se najde kakšen etno vložek. Vrnili smo se do Sofije in zavili še bolj na jug na ogled svetovno znanega Rilskega manastirja v osrčju gorovja Rila, kjer se nahaja tudi najvišji bolgarski vrh, skoraj 3000 m visoka Musala.
Dolga je bila pot do tja, zato nas je Stojan kratkočasil z zanimivimi zgodovinsko-jezikovnimi vložki bolgarskega porekla. Vmes je padel še kakšen vic. Nekdo se je spomnil tistega v dveh ali treh slikah. Prva slika: Mož in žena se peljeta po cesti in žena zagleda pred seboj konja ter zakriči možu, ki gleda skozi okno: "Konj!" Druga slika: Mož ji noče ostati dolžan in ji odvrne: "Krava!" Tretja slika: Zgodi se nesreča in konj s ceste pristane na sedežih med možem in ženo. Trenutek za tem smo za naslednjim ovinkom na sredi ceste naleteli - na konja! Ni trajalo dolgo, ko smo se prepirali, kje je krava, ko so se, tokrat za cesto, pasle še krave ...
Samostan je vreden ogleda. Na moj prvi pogled je preveč turistično znamenit in se duhovnost, ki bi tukaj kar vabila, umakne za stene, kamor nismo imeli vstopa. Nekateri so kmalu ugotovili, da so na vseh freskah, ki jih je cerkvena fasada polna do zadnjega kotička, narisani hudički take in drugačne vrste, v vseh položajih in skušnajvah. Še najbolj prepričljiva freska je bila tista, kjer angel drži človeka za roko, a ker človeku hudič prepričljivo nekaj prišepetava na uho, se angel zmrdljivo drži stran in si z drugo roko zakriva oči in se obrača proč ... drugače pa je popolnoma poslikana cerkev prava Biblia, Ecclesia Orthodox et De sanctis pauperum (ja, to je moja latinščina, zato ne zamerim, če nihče ne razume: bogate freske prikazujejo biblične prozore, prozore Vzhodne cerkve in življenje svetnikov :).
V cerkvi se je potrdila Stojanova pripoved, sa so tudi vzhodni menihi zelo ekološko ozaveščeni. Ko pobožne in manj pobožne duše vržejo novčič in vzamejo svečo ter jo prižgejo, malo pomolijo in nato odidejo, izza vogala oprezajoči menih hitro ugasne novogorele sveče in jih odnese nazaj na prodajno mesto ... ali pa je to kaj drugega kot ekološka ozaveščenost??? Ja, moja slabost med molitvijo je pač oprezanje, kaj počenjo drugi ...
Ker nas je čakala še dolga pot do Vojvodine in priganjala pozna popoldanska ura, od Grčije pa smo bili oddaljeni le kakih 100 km, smo se podvizali in po "bližnjici" odhiteli naprej. Spet se je zataknilo na meji med Bolgarijo in Makedonijo, saj smo zapuščali EU. Da ne bo pomote, zatikalo se je na bolgarski strani, kjer je mrki carinik dodobra izprašal, kje, zakaj in kako se potikamo tod, pretipal in odpiral našo prtljago, mečkal že tako zmečkane spalke in ko smo povedali, da smo katoliški župniki, preveril tudi, če imamo s seboj kakšno literaturo ... Da ne omenjam policajke in zadev z USB ključom, ki smo ga dobili pri prvem kontejnerju in oddali pri četrtem, da je vmes carina in policija vse svoje ugotovitve posnela gor. Očitno ne poznajo mrežnih povezav in interneta. Ali pa se bojijo vdorov in virusov ...Z veliko večjim nasmehom so nas sprejeli Makedonci. Ko je carinik zagledal naš kombi, se mu je kar zasmejalo in hitro je začel poizvedovati, kako in kaj. Poklical je še ostale tri, tako da bi z lahkoto obrnili kombi. Ko pa so izvedeli, da nas je v kombiju šest, so nam le še zaželeli srečno pot. Ja, 6:4 je pač boljši rezultat ...
Večerna Makedonija nas je presenetila s svojo urejenostjo in pridnostjo ljudi, saj so kar idilično ročno obdelovali polja, česar pri nas in na zahodu ni več moč videti.
Dolgo pot do Vojvodine smo pod Markovo težko nogo kar prehitro zaključili, čeprav se je s svojimi vozinimi izkušnjami in vzdržljivostjo izkazal predvsem Peter.Tako nas je zadnji dan čakala le še pot domov. Veseli in hvaležni Bogu in Mariji Pomočnici smo sklenili, da je bilo dobro in da takih stvari pač ne damo iz rok. Tako različni, tako preizkušani, pa tako povezani, to je bogastvo.
Komentarji
Objavite komentar