Športni navdušenci
Z ogledi košarkaških tekem imam na splošno zelo slabe izkušnje. Se pač ni izšlo, kot bi si sam želel ... In spet je prišla ponudba za ogled tekem NBL lige v Zagrebu. In kaj je to meni treba? Pa še v Zagrebu. Da jih bom dobil po glavi ali pa bo nastradal avtomobil ...
Ker pa mladina ne popušča in ker smo skupaj ušpičili že marsikatero, zopet popustim in pridno brskam po netu, kje je zagrebška Arena in kako do nje. Za ostalo pa bodo poskrbeli mladi ...
In tako smo se zgodaj popoldne veselo odpravili v Zagreb. Seveda mladina ni pozabila na Olimpijine šale, da bodo ja vidni in lahke tarče ... Brez večjih problemov sem nas pripeljal do Arene v predmestju Zagreba. Tudi parkirni prostor smo dobili v neposredni bližini velikega in lepega objekta, športne dvorane s 16.000 sedeži. Najprej smo se ozirali, ali smo slučajno sami. Na srečo je bil na vsake toliko prarkiran avtomobil s slovensko registracijo, kar nam je dalo vsaj malo upanja ...Podali smo se na ploščad pred vhod in Denis je začel iskati vstopnice. Še dobro, da se je spomnil sedaj, ko smo takorekoč pred vhodom. Začeli so nas obletavati raznorazni preprodajalci vstopnic, a se nismo kaj prida zmenili. Dokler nista prišli dve mladenki in nam dobesedno porinili v roke 4 vstopnice! Kljub temu smo kupili tudi "uradne" vstopnice, tako, za vsak slučaj.
Tako se nas je vseh 5 s kar 9 vstopnicami odpravilo v drobovje športne dvorane. Nekje bomo menda že sedeli ... Prvo tekmo med Partizanom in Hemofarmom smo si ogledali z vstopnicami od mladenk nekje na sredini velike dvorane. Redar nas je kar vse spustil naprej, kjub temu, da smo mu pošteno povedali, da imamo le štiri vstopnice za ta sedišča. Priznam, da sem poleg tekme občudoval tudi dvorano, ki je res prijetna, polgled na igrišče je odličen z vseh strani, pa še gledalcev na tej tekmi je bilo bolj za vzorec. A smo kmalu ugotovili, da v naš Tivoli ne bi šli vsi ...Ker še vedno nismo ugotovili, za kam so vstopnice, ki smo jih kupili "uradno", sem se odpravil raziskovat nadstropje višje in prijazni redar mi je povedal, da lahko s temi vstopnicami zasedemo katerokoli mesto v tistem delu dvorane. Kaj pa je boljšega kot sedeti na balkonu v prvi vrsti in imeti še boljši pogled na igrišče in celotno dvorano? Ko sem se vrnil in sporočil, da odhajam na boljše, so se strinjali vsi in podali smo se na balkon. Ravno pravi čas, saj so prihajali novi in novi gledalci za naslednjo tekmo med Cibono in Olimpijo in zasedli naše (bivše) sedeže. Seveda smo sedeli na pravih sedežih, a v sosednjem oddelku! Kdo pa je gledal vse tiste kombinacije na vstopnicah ...
Dvorana se je polnila in tudi naše navdušenje je raslo. Še posebej se je izkazala Mateja, ki ni varčevala s slogani in mahanjem s šalom. Ostali pa smo pogledovali okrog, če nas bo kdo prišel od bliže spoznavat ... Začela se je tekma in stiskali smo pesti za našo zdesetkano in obubožano reprezentanco. Več ali manj je cela dvorana na pobudo komentatorja aplavdirala in vzpodbujala Cibose, nas pet pa je bilo kot kaplja v morje z našim ploskanjem in kričanjem ... Kaj smo res sami? Bolj ko smo se ob neuspehih naših pogrezali v sedeže in občutili vse poglede okrogsedečih, toliko bolj smo kričali ob zadetkih naših. Pod nami smo celo opazili par zagretežev s slovensko zastavo ter na desni spodnji tribuni skupino slovenskih navijačev. A kaj ko je dvorana tako velika, da tudi če bi bili sami, bi se težko slišali!
Poleg vseh mogočih izustenj, ki so na takih tekmah očitno stalnica, smo se najbolj nasmejali nekemu navijaču za nami, ki je ob izgubi žoge svojih zakričal: "Isuse, kakav antitalent!" Na splošno mislim, da smo kar primerno ohranjali prijetno navijaško ozračje. Nekaj (pivskih) mladeničev na naši desni je počasi začelo izzivati, kar je najbolj razgrelo Matejo, a smo jo uspeli držati na vrvici in ignorirati "dečke" ...
Komentarji
Objavite komentar