Po nasvet k don Bosku

Lep vikend, še lepše druženje se je zgodilo v Piemontu pri don Bosku. Ko sem se s tričetrtinsko zasedbo družine Žibert odpravljal na pot, še nisem vedel, kaj in kako bo. Prvi uspeh je bil že ta, da smo lahko prespali pri pristni piemontski družini na neki kmetiji, streljaj oddaljeni od Castelnuova Don Bosco, saj drugje pač ni bilo prostora ... a bilo je zato toliko lepše, "nevtralno ozemlje" in zato več svobode ...
Prvi popoldne smo obiskali Colle in spoznavali don Boska otroka. Rojstni kraj, hišica, kjer so živeli, Jožefovo posestvo, muzeji, cerkve. Tu se dejansko vsa začetna majhnost in veličina delovanja združujeta. Kot bi združili gorčično seme in razraščeno drevo. Ker smo za naslednji dan načrtovali obisk Valdocca, smo šli še isti večer v izvidnico na Supergo, kjer smo si ogledali Torino na dlani in za zaključek v parku zadovoljivo pomalicali v veselje mimohitečih in kolobrcajočih.
Dopoldne drugega dne smo posvetili Valdoccu. Že prihod v njegovo bližino nam je dal vedeti, da je mesto (pre)polno turistov in romarjev, ki so si zaželeli vreči oko na slavni torinski prt. Tako smo komaj našli parkirišče v bližini in se podali v salezijansko materino hišo. A glej ga zlomka, ko smo vstopili v Pinardijevo kapelo, je potekala maša, ko smo odhiteli za vogal v cerkvico sv. Frančiška Saleškega, je potekala maša. In ko smo hoteli v baziliko Marije Pomočnice, je spet potekala maša. Na kratko smo se uspeli prebiti do don Boskovega sarkofaga, kar je bilo ravno dovolj, da sem spoznal, kaj mi bo storiti v bližnji prihodnosti ...
Zato smo obisk začeli kar na dvorišču, tako kot prvi mladi, ki jih je don Bosko zbiral pod milim nebom. Ko so se pobožni romarji malo razkadili, smo obiskali don Boskove sobe in v miru podoživeli njegova zrela in zlata leta delovanja. Nato pa so na vrsto prišle še vse kapele in cerkve ...
Na kosilo smo se povabili h Gašperju na Crocetto, zato smo se malo podvizali in se prebili skozi mesto na drugo stran. Ker se je vmes zgodila tudi nesreča, sem sledil koloni in menda prvič v življenju z avtomobilom peljal po peš poti ob cesti po pločnikih, urejenem makedamu in nekaj robnikih, ki na srečo niso bili previsoki. Ja, tudi tukaj je Italija! Gašper nas je slovesno prejel, nas popeljal na ogled, kosilo in nato še na sladoled. Kako malo je potrebno, da se med ljudmi ustvari dober in lep glas o salezijancih.
Ker smo, kmečki ljudje, imeli dovolj mesta, smo popoldan izkoristili za obisk Sacre di San Michele nad Aviglianom. Zeleneča narava, alpski vršaci v ozadju in naseljeni hribi malo bližje so nas očarali. Tudi tukaj smo se nekako prebili skozi množice obiskovalcev prav do vrha cerkve, ki je zgrajena takorekoč na samem 962 m visokem vršacu, kjer se je ponovno odprl čudovit razgled na dolino Suse tja do Torina. Pa tudi Bogu smo bili malce bližje.
Zadnje jutro smo se še enkrat vrnili na Colle in se z Božjim blagoslovom poslovili od don Boska ter se podali domov. Bil sem deležen prav prijetnega in neobremenjenega potovanja, takega, po katerem si človeku ni treba oddahniti, temveč ti da spoznanj in napotkov za naslednje korake v življenju ...