Spokojnost po nevihti

Iz don Boskovega cvetnika
Vročekrvna in radodarna gospa, ki je don Boska ob vsakokratnem srečanju velikodušno založila z darovi, je sklenila te svoja dejanja preklicati.
A don Bosko jo je kljub temu opomnil, naj se popravi v svojih izpadih nepotrpežljivosti, v katere je prepogosto zapadala. Gospa, ki je bila sicer skromna in ponižna, ga je poslušala brez ugovorov.
Nekega jesenskega meseca je povabila don Boska, naj jo obišče v njenem letovišču. Za ta obisk si je zelo prizadevala, saj mu je hotela predstaviti razne osebe, o katerih je že govorila don Bosku.
A don Bosko zaradi drugih zadržkov ni mogel na ta obisk. Gospa se je torej zelo razjezila in mu napisala besno pismo, v katerem je izrazila nasprotovanje in zagrozila, da ga ne bo več podpirala.
Don Bosko jo je čez nekaj časa obiskal in ji prinesel njeno pismo in ji s svetniškim glasom, ki je zaznamoval vsako besedo, dejal: "Vračam vam vaše pismo, ker nočem, da se ohrani do sodnega dne."
Na ta način je gospo pomiril in vse se je uredilo, kot je bilo prej.
Prim. Memorie Biografiche, V, 325

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci