Farovški hrib na Koprivniku

Leto je naokoli in tudi Šentrupertčane so obiskale zimske počitnice. Tradicionalno smo se podali na Koprivnik in ker so bili tudi letos otroci zvečer kar se da pridni, smo lahko spet ponovili nočno deskanje na farovškem hribu. Snega je bilo dovolj, le mi smo bili pretežki, da bi se povzpeli z lahkoto, zato smo morali narediti kar globoko gaz. Seveda je bil spust krajši, hitrejši in manj utrudljiv, čeprav smo se spustili bolj "po jajcih", saj ni bilo videti ne kotanj ne drugih snežnih oblin, ki so nas premetavale v temi ... Poznalo se je tudi leto, ki je minilo, saj smo priliko končali neverjetno utrujeni in hrepeneč po počitku ...
Tudi tokrat sta Tomaž in Jure poskrbela za dobro malico, Mateja in Sara pa sta z njo primerno postregli, da smo se okrepčali. A morali smo kar pohiteti, saj se je že bližala polnoč in z njo postni petek. Čakal pa nas je tudi nov dan.
Da je bilo zabavno tudi na Soriški planini z nadebudnimi malo mlajšimi Šentrupertčani in da se človek od njih nauči marsikaj novega, priča tudi naslednji besedni dogodek: Luka si je na vrhu smučišča zapenjal desko in ko je končal, me je pobaral: "Dej me ustan'." Ker še vedno nisem vešč detajlov dolenjščine, sem ga le debelo gledal. Sprožil je roko in mi jo pomolel ter zopet ponovil: "Ja, ustan' me, no!"
Bolj po iztegnjeni roki kot po besedni prošnji sem raznumel, da naj mu pomagam vstati. Verjetno še vedno ni razumljivo, zato še po slovensko: "Daj me vstani"! "Ja, vstani me, no!" Nedoločnik tega zame novoodkritega glagola bi verjetno bil vstati se.