Takorekoč pravi Emavs

Pretekli četrtek se je skupinica salezijancev podala na dolgo pot na hrvaško obalo. Cilj je bil kraj na otoku, katerih imen pa zaradi nacionalne varnosti ne bom izdajal ...
Ob normalni uri je bil skupen štart tako iz Ljubljane kot iz Veržeja, skupaj pa smo se dobili nekje na hrvaški avtocesti, ki je, milo rečena, svinjsko draga. Tudi tokrat smo s seboj vzeli pomembnega vodiča, ki nam je kazal pot. Moški glas smo takoj krstili za Aloysiusa. Čeprav nam je na avtocesti delal same preglavice, saj je vedno hotel zaviti z le-te, pa nam je v obmorskem nadškofijskem mestu zelo prav prišel, da smo prišli brez težav na cilj. Prvi cilj je bila sama nadškofijska palača, kjer smo si zaslužili prvi sok ob lepem in prijetnem klepetu ...
Sprehod po mestnem jedru smo zaključili s kosilom, med katerim pa, po tradiciji Emavsa, še nismo spoznali njega, ki lomi kruh ...
Podali smo se dalje na trajekt in na otok, kamor nas je spremil domači župnik. Seveda je bil cilj našega potovanja župnijsko poslopje in cerkev. Šele tu smo ga spoznali, da nam govori po znamenjih in materialnih podobah.
Veseli kot učenci smo sklenili, da se vrnemo in ob priliki povemo vsem o veseli novici, ki se je zgodila na tem otoku. Spoznali in odkrili smo marsikaj, česar ne piše ne v knjigah ne v strokovni literaturi ...
Obogateni in polni načetov smo se počasi vračali k trajektu, pred katerim nas je domači župnik povabil na dobro pivo in pogovor je tekel dalje. A trajekt je kmalu klical k vožnji in tako smo se poslovili in se vrnili.
Tudi nazaj grede smo si pomagali z vodnikom. Vmes smo ga dodobra preiskali, a njegove slabosti po zavijanju z avtoceste nismo mogli spremeniti. Uspelo pa nam je glas nastaviti na ženski in tako smo Aloysisusa transvestirali v Cecilio ... tudi ta se ni preveč obnesla!
Vseeno veseli in zadovoljni smo se zahvaljevali za tolikšen Božji blagoslov, ki smo ga bili očitno deležni na ta, prečudovito in s soljo prepojeni sončni dan.