Nekje ob Muri ...

Podal sem se na pot, ki naj bi bila pot razločevanja, kam naprej v življenju ... Bog se je umaknil in mi prepustil prosto pot. Vsaj tako sem mislil.
Zapustiti dobro delo, dobre prijatelje, najboljše sobrate, je vrlina vsakega redovnika. In se podati novim preizkušnjam naproti ...
A iz tega "svobodnega" razmišljanja brez Boga, je Bog poslal komarje. Veliko komarjev in misel se je spremenila v fizično delo.
V spremstvu stotine komarjev je Bog spregovoril tudi po naravi: kaj nisi kopriva, ki raste v močvari in spravlja človeka v nejevoljo? Ali praprot, ki mlada olepša šopek na ikebani, stara pa dela napoto na uhojeni poti in jo potepta živina kot steljo?

Kako ujeti ravnotežje med svojim razumevanjem Božjega in predlagano razlago Božje volje predstojnika? Na brvi se dva ne moreta srečati: eden se mora vrniti na izhodišče ...
Komarji so dobesedno prečesali lase na moji glavi. Mar niso že vsi prešteti? Tudi pogled preko objektiva je zahteval zvrhano mero potrpežljivosti, saj so se zaletavali v nos, usta in oči. Ali ni fotografija narave kot Božja podoba, ki je z lastnimi očmi zaradi človeške zastrtosti ne vidimo jasno in dobro?

Šele jasa in veter sta razredčila vrste komarjev. Tudi narava se je spremenila: iz divje, prepletene in nabite z energijo v mirno, cvetočo, a kultivirano in obdelano. V kateri je Bog bolj navzoč?





Rastlinski in živalski (žužkov) svet se prepletata. Živita v sožitju, se zdi, čeprav žreta eden drugega! Je to prispodoba skupnosti redovnikov 21. stoletja, ki naj bi živeli po Jezusovem nauku???

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci