Previdnost ne mara protesta

Mihael Rua je leta 1866, kot po navadi, dobil obvestilo o plačilu menice, ki je zapadla dan pozneje. Vsota res ni bila velika, a slabost je bila v tem, da v blagajni ni bilo ničesar. Tekel je k don Bosku, toda ta dan je bil polno zaseden in ni imel denarja. Vse, kar je mogel, je izjavil: »Znajdi se.«

Navajen takih odgovorov, se je Rua odpravil po celotnem oratoriju in pregledal nabiralnike za darove, obiskal knjigarno, tiskarno, zakristijo, a mu ni uspelo zbrati zadostno vsoto za mučno obvestilo. Ponovno se je odpravil k don Bosku in ga prosil za nekaj več kot trideset lit, kolikor je zmanjkalo zahtevanega zneska. Tudi tokrat je dobil enak odgovor.

Naslednje jutro je Rua znova pregledal nabiralnike, a tistih lir ni bilo od nikoder. Zato se je okoli enajste znova odpravil k don Bosku … med pogovorom je nenadoma prišel na obisk vitez Karel Uccelletti, veliki dobrotnik Oratorija; navadno je prihajal vsako soboto in prinesel svoj dar. Don Bosku je takoj povedal, da je prišel ta dan zato, da ga obišče in kupi nekaj srečk, saj ga je neka misel spremljala že, odkar se je prebudil in ga preganjala vse jutro.

»Koliko ste prinesli?« je vprašal don Bosko.

»Bolj malo: trideset lir in nekaj centinov.«

»Pomislite, če ne bi bilo vas, bi opoldne dobili menični protest.«

(Prim. D'Espiney, Don Bosco, 208)