Kakuako

Menda se lahko Cacuaco napise tudi Kakuako. Ja, to je Afrika in pridno "cakamo", da se vrnemo domov. Po nedeljski festi, ki ji ni in ni bilo konca (v pozitivnem smislu), se vedno ostajajo mocni vtisi. Cerkev v Afriki je res mlada in ziva. Zvecer po praznovanju so dekleta in sestre zaplesale afriske plese kot nore! Pravo veselje, nad katerim se ni nobeden zgrazal. Se moje trde noge so se nekam svedrasto premikale ...

Zivljenje v Kakuako, ker so 4 sestre in 16 prostovoljcev (zadnjic sem narobe stel!), je zelo zgosceno. Sam sem oblezal, saj so mi vetrovi in sonce ter potovanja v zadnjih dnevih dodobra napolnili (prazno) glavo, tako da ni bilo vec pomoci. Vceraj popoldne sem ze mislil, da imam tudi jaz malarijo, a k sreci nisem imel vrocine in apetit je kar dober. So mi pa zato sestre dale vse mogoce zvarke in tako sem danes ze pri sebi. Ponoci sem izsmrkal kar za rolo wc papirja tistega, kar pac pritece iz nosu ...

Ostali ne lenarijo. Po skupinah imajo delavnice v centru, popoldne pa se na tukajsnjih podruznicah Seteko in Cristo Rei. Ker jih je toliko, me res ne pogresajo, pa se kosilo in vecerjo lahko pripravljajo ... zvecer pa se posedemo okrog drevesa na dvoriscu in pametujemo o vsem mogocem. V glavnem o vtistih.

Roni je ze iz Benguele pisal Tanji v Kakuako glede sadik od bananovcev, ce se tukaj dobijo. Tanja pa je na mailu prebrala, da bi Roni rad sadike od bankovcev! In nato smo ugibali, kdo je prebolel malarijo ...

Dopoldne me je Fonzi povabil po nakupih za danasnje slovesno kosilo. In pot nas je vodila na trznico. In to ne katerokoli. Sli smo na obalo, ker so ribe ... Komaj sem prezivel vse vonjave in se bledo zelen vrnil v zavetje centra. A se mi zdi, da vonjave ze silijo cez ograjo ... Sestre HMP danes praznujejo svoj dan, saj je to datum ustanovitve njihove druzbe. Torej se praznovanje nadaljuje ...

Tako, tudi sam sem pri koncu tega zapisa in s tem tudi oglasanja iz Angole. Jutri potujemo domov. Bilo je lepo, prevec, da bi mogel takoj strniti vse vtise in dozivetja, a baterije so polne ...