Otroci na Ljudskem trgu

Iz don Boskovega cvetnika
Leta 1858 se je don Bosko prvič mudil v Rimu. Kardinal Tosti ga je povabil, da pove nekaj besed mladim iz zavoda Svetega Mihaela, nato pa sta se zapletla v pogovor glede najboljšega sistema za vzgojo mladine. Don Bosko je z obžalovanjem ugotovil, da ta ustanova uporablja represivni vzgojni sistem, zato je odkrito odgovoril: »Mlade je nemogoče vzgajati, če ti nimajo zaupanja v predstojnike.«

»In kako se da to zaupanje pridobiti?«

»Treba je poiskati načine, da se nam približajo.«

»In kako to storiti?«

»Tako, da se mi približamo njim, se prilagodimo njihovim okusom, jim postanemo podobni. Želite, da naredim preizkus? Povejte mi, kje v Rimu lahko naletim na veliko mladih?«

»Na Ljudskem trgu.«

In sta šla. Don Bosko je izstopil, kardinal pa je obsedel v kočiji in opazoval. Don Bosko se je približal skupini mladih, a paglavci so se razbežali. Na lep način jih je poklical in po krajšem obotavljanju so se vrnili. Podaril jim je kakšno malenkost, povprašal po njihovih družinah, se pozanimal, s katero igro se zabavajo. Povabil jih je, naj nadaljujejo z igro, sam jih je opazoval in spodbujal, na koncu se jim je celo pridružil.

Ostali tovariši, ki so vse to opazovali, so stekli k duhovniku, ki je vse ljubeznivo sprejel, jim namenil lepo besedo ali majhen dar. Ko se je poslovil, so mu sledili vse do kočije in ga skoraj niso hoteli zapustiti.

(prim. Lemoyne, Vita, II, 310)