Bil je on, njegov sin ali vnuk

Iz don Boskovega cvetnika
13. februarja 1883 je bil don Bosko v salezijanski hiši v Vallecrosiji, nato pa je obiskal škofa v Ventimiglji, s katerim se je zadržal do poznega večera.

Ob vrnitvi je zaman čakal na kočijo, zato se je na pot odpravil peš. Čez dan je močno deževalo, zato je bila hoja v mraku po blatni cesti zelo naporna.

Ko don Bosko s slabotnimi očmi ni več videl, kod stopa, je ob sebi zagledal svojega starega prijatelja, slavnega Sivca, ki ga mi videl že ducat let.

Dobra žival se mu je veselo približala in ga prehitela, da jo je lahko v razdalji pol metra še videl v temi. Pes je hodil počasi in enakomerno, da mu je lahko sledil vsak, kdor je težko hodil in se izogibal mlakuž. Ko je prišel domov, je izginil.

Celestin Durando, ki je bil pozoren, da ni stopal po blatu, trdi, da ni videl ničesar; don Bosko pa je dogodek večkrat pripovedoval.

Nekega dne ga je pripovedoval tudi med kosilom v Marseillu v hiši Olive. Gospa ga je vprašala: »Kako je mogoče, da ta pes živi dlje kot vsi drugi?«

Don Bosko je smejoč se odgovoril: »Verjetno je njegov sin ali pa vnuk.«

(Prim. Memorie Biografiche, XVI, 36)

Komentarji

  1. Ali tudi naša salezijanska inšpektorija gazi po "blatu"? Kje se nahajamo? Mi smo gotovi v svoj korak.
    Ali ni že vse popackano… ?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne bit tako črnogled ... blato se da oprati, tudi rana zaceliti. Tako velika masa ljudi pač ne more vzporedno hoditi po ozki poti. Pametno bi se bilo malce boljše razvrstiti, za to pa bi bil res potreben kakšen Sivec! Pa lep praznik Marije Pomočnice.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala!
    Praznujmo z molitvijo!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci