Don Boskove stvari: biljard

Bil sem najsijajnejši biljard v kavarni Pianta v Chieriju.

Meščani so redno obiskovali kavarno, kjer so se srečevali na kavi, kramljali, igrali francoski biljard, ki je bil takrat zelo v modi. Moja zelena površina je bila zanje kot oaza sredi puščave, da so pozabili na banalne vsakdanje probleme.

Življenje se mi je precej izboljšalo, ko je zame začel skrbeti mladi natakar z imenom Janez Bosko. Vsako jutro je pometel in očistil mojo zeleno površino. Zgladil je krogle iz slonove kosti in zelo prijazno sprejemal goste. Postregel je s kavo, šilčkom domačega in z mandljevim pecivom, ki so sloveli kot hišna slaščica. Pridno se je učil in delal. V njegovih nasmehih je bilo polno veselja.

Ko ni bilo strank, je Janez vadil karambolo pod budnimi očmi Jona, fanta, ki je pogosto zahajal v Pianto. Bil je tako dober v igranju biljarda, da ga nihče ni mogel premagati.

Pogovori med Janezom in Jonom so bili svetlobna leta stran od pogovorov drugih gostov. Pogovarjala sta se o glasbi, o poeziji, o zgodovinskih zgodbah iz knjig, ki sta si jih sposojala pri knjigarnarju Eliju.

Nekega dne pa se je vse spremenilo. Nič več nista govorila na glas. Prisluhnil sem čudnim besedam, ki jih še nikoli nisem slišal. Še spominjam tistih čudnih besed … tora, menora, hanuka, jom kipur …

Kar ustrašil sem se in na misel mi je padlo, da sta fanta člana kakšne skrivne sekte. Že sem si predstavljal mrtvaške obrede in njun strah, ki se spreminja v paniko. Na srečo sem se zmotil v vsem.

Po nekaj tednih prisluškovanja pogovorom sem razvozlal skrivnost. Jonova družina je bila judovske vere. On pa se je želel okleniti katoliške vere. Zato mu je Janez med igrami biljarda serviral še malo katekizma. Bil sem edina priča tem preprostim lekcijam o osnovah vere. Zgoraj zapisane besede niso bile nič strašnega, le klasični pojmi iz Jonove vere: Božje zapovedi, sedmerokraki svečnik, dan odpuščanja …

Jona je kasneje prejel sveti krst. Zahvaljujoč tema mladeničema sem veliko več kot preprost biljard. Moja zelena površina je postala dobra zemlja, kjer so klila semena prijateljstva, kulture in vere.

Iz zgodovine

Chieri, leta 1835. Študent Janez Bosko, sočasno tudi natakar v kavarni Pianta, sklene prijateljstvo z mladim Judom Jonom, ki je bil zelo razgledan in velik ljubitelj biljarda. Jona je Janeza prosil, če ga lahko pouči v krščanski veri. Kasneje je kljub različnim nasprotovanjem lastne družine, prejel zakrament svetega krsta (prim. Spomini na Oratorij, prvo desetletje, 10).