Don Boskov Sivec se vrača!

Salezijanski brat Renato Celato

Salezijanski brat Renato Celato, 93-letni, osebni šofer štirih vrhovnih predstojnikov, je na lastne oči videl Sivca in ga božal.

Bilo je 5. ali 6. maja 1959, po posvetitvi velikega don Boskovega svetišča v Cinecità v Rimu. Z don Boskovo urno smo se vračali nazaj v Turin. Urna je bila v Rimu več dni. Počastit jo je prišel tudi papež Janez XXIII. Istočasno je bila izpostavljena tudi urna s telesom sv. Pija X. Don Boskova urna je bila v Vatikanu dva dni, medtem smo urejali dokumente za prevoz nazaj v Turin.
Pozno popoldne smo zapustili Rim. Začelo se je že mračiti. V kraj La Spezia bi morali priti okoli štirih zjutraj, a smo bili utrujeni, zato je don Giraudi predlagal, da se za nekaj ur ustavimo v Livornu pri salezijancih. Tako smo v La Spezio prispeli okoli sedme ure. Sobrat zakristan, gospod Bodrato, je odprl cerkvena vrata ob pol petih in na pragu zagledal ležečega psa. Z brco ga je hotel odgnati. Pes se je umaknil na stran in čakal na prihod urne.
Ko smo prispeli, smo urno odnesli v cerkev in jo položili na mizarsko mizo. Pes nam je sledil in se ulegel v klobčič pod mizo. Nihče se ni zmenil zanj. Ko so začeli prihajati ljudje in so se obhajale svete maše in pobožnosti, je zaskrbljen ravnatelj dejal policistom: »Spravite stran tisto zver, ki leži pod urno!« A pes se ni dal odgnati. Kazal je zobe in renčal. Pod urno je ostal do poldneva. Takrat so zapirali cerkev. Pes je sam od sebe odšel iz cerkve in se motovilil okoli otrok na dvorišču. Otroci so se ga seveda razveselili: božali so ga in se igrali z njim. Tudi sam sem se jim pridružil. 
Nato smo odšli na kosilo. Zbrali so se inšpektor, vsi ravnatelji salezijanskih skupnosti, novinci in sobratje, ki so uspeli priti v jedilnico. Bila je v prvem nadstropju. Med kosilom smo videli tega psa, ki je s prednjimi šapami mirno odrinil vrata in vstopil. Zaokrožil je med mizami. Don Puddu, tajnik vrhovnega sveta, mu je zadal brco, a pes se ni zmenil in nadaljeval s kroženjem. Ponujali smo mu kruh, pršut in salamo. Vse je povohal, a nič vzel. V obednici je ostal do konca kosila. Malo pred zahvalno molitvijo je ponovno odrinil vrata in odšel.
Okoli dveh popoldne smo se vrnili v cerkev, da bi nadaljevali dolgo pot, ki nas je čakala. Pes je bil ponovno zvit pod urno. Kako je sploh prišel noter? Vrata cerkve so bila namreč trdno zaprta.

Težko urno smo odnesli ven in jo ponovno naložili na furgon. Pes se je še vedno motal med nami. Fotografija je priča temu dogodku. Odšli smo v Sampierdareno. Tedaj še ni bilo avtocest, zato nas je pot vodila čez prelaz Turchino. Don Giraudi, ki je bil z menoj v vozilu, je vsake toliko spomnil: »Malo poglej, če nam pes še sledi.« Sledil nam je. Tekel je za vozilom, tudi v mestnem vrvežu. Nazadnje sem ga videl na tretjem ovinku, ko smo se vzpenjali. Nato je izginil.
Vir: Bollettino Salesiano