Preprosto Pentatonix

Pravzaprav se na koncert nisem kaj prida pripravljal. Priznam, da mi je njihova glasba šla zelo v uho, zato sem včasih kliknil na youtube in njihovo stran ... celo na našem cerkvenem radiu sem jih slišal ...

Ker se večinoma odločam v trenutku (čeprav je to zaradi "sistematiziranja salezijanskega življenja" čezdalje težje), sem slučajno odkril, da so spet v Evropi in zahvajujoč prijateljici uspel pravočasno dobiti karte. Nato pa na to kar malo pozabil ... jug je pač daleč ...

Prišel je dan koncerta. Iz običajnega trgovsko poslovnega vsakdana se je dunajski Gasometer prelevil v dolge čakajoče večerne kolone za vstop na prizorišče. Po temeljitem pregledu smo lahko sedli v udobne in široke sedeže ter občudovali navdušeno množico mladih in celo starejših. Tako da se nism počutil sam :)
Fantje in dekle Pentatonixa so me presenetili: enostavno imajo vokale, da te vrže iz stola. Dobro, ozvočenje naredi svoje, sem si mislil. A ko so ob koncu odložili mikrofone ter slušalke in zapeli še eno božično z zadnjega albuma brez vsakršne tehnike, je nekajtisočglava množica utihnila in slišali smo prave glasove. In res so vrhunski ...

Drugi vrhunec je bil, da so sestopili z odra in se v "pojoči kači" podali v parter ter zaokrožili med natrpano in navdušeno publiko. In mlada publika je bila tako olikana, da jim ni težila in se slinila po njih, temveč ploskala kot nora. Pentatonix je na odru popolnoma drugačen kot v spotih: preprost, neposreden, navdihujoč ...
Ja, po dolgem času je bil to nov koncert za dušo in duha. Kapljica olja, ki se razleze po vodni gladini ...